Domov/Katekizem/KKC 1645

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1645

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › V. Dobrine in zahteve zakonske ljubezni

V. Dobrine in zahteve zakonske ljubezni

1643

"Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot" (FC 13).

Enota in nerazveljivost poroke

1644

Ljubezen zakoncev že po svoji naravi terja enost in nerazvezljivost njune skupnosti oseb, ki zajema celotno njuno življenje: "tako nista več dva, ampak eno telo (Mt 19,6; prim. 1 Mz 2,24). "Poklicana sta, da v svojem občestvu stalno rasteta na osnovi vsakodnevne zvestobe svoji zakonski obljubi, s tem da popolno podarjata sama sebe drug drugemu" (FC 19). To človeško občestvo potrjuje, očiščuje in dovršuje občestvo v Jezusu Kristusu, ki ga daje zakrament zakona. Poglablja se z življenjem skupne vere in s skupnim prejemanjem evharistije.

1645

"Tudi z dolžnim priznavanjem enakega osebnostnega dostojanstva tako ženi kakor možu v njuni medsebojni in polni ljubezni se v jasni luči razodeva od Gospoda potrjena enovitost zakona" CS 49, 2). Mnogoženstvo nasprotuje temu enakemu dostojanstvu in zakonski ljubezni, ki je ena sama in izključujoča. (FC 19).

Zvestoba zakonske ljubezni

1646

Zakonska ljubezen po svoji naravi zahteva od zakoncev nedotakljivo zvestobo. To je posledica podaritve zakoncev samih sebe drug drugemu. Ljubezen hoče biti dokončna. Ljubezen ne more obstajati "do nadaljnjega". "Tako tesno zedinjenje, obstoječe v medsebojni podaritvi dveh oseb, pa tudi blagor otrok - oboje zahteva popolno zvestobo zakoncev in terja njuno nerazvezno enoto" (CS 48, 1).

1647

Najgloblji nagib je v zvestobi Boga samega svoji zavezi in v zvestobi Jezusa Kristusa svoje Cerkve. Z zakramentom zakona sta zakonca usposobljena za to, da ponavzočujeta to zvestobo in pričujeta zanjo. Z zakramentom dobi nerazvezljivost zakona nov in globlji smisel.