V mnogih pokrajinah so zaradi ekumenskega dialoga zadevne krščanske skupnosti mogle vzpostaviti skupno pastoralo za mešane zakone. Njena naloga je pomagati parom živeti svoj posebni položaj v luči vere. Tudi jim mora pomagati pri premagovanju napetosti med obveznostmi zakoncev drug do drugega in do njunih cerkvenih skupnosti. Spodbujati mora razcvet tistega, kar jima je skupnega v veri, in spoštovanje do onega, kar ju ločuje.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › IV. Učinki zakramenta zakona
V zakonih z različnostjo vere ima katoliški zakonec posebno nalogo: "Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po možu" (1 Kor 7,14). Veliko veselje je za krščanskega zakonca in za Cerkev, če to "posvečenje" vodi k svobodnemu spreobrnjenju drugega zakonca h krščanski veri (prim. 1 Kor 7,16). Iskrena zakonska ljubezen, ponižno in potrpežljivo prakticiranje v družinskih krepostih ter vztrajna molitev morejo pripraviti neverujočega sozakonca za sprejetje milosti spreobrnjenja.
IV. Učinki zakramenta zakona
"Iz veljavnega zakona nastane med zakoncema vez, ki je po svoji naravi trajna in izključna; poleg tega krščanski zakon zakonca s posebnim zakramentom utrjuje in nekako posvečuje za dolžnosti in dostojanstvo njunega stanu" (CIC kan.1134).
Zakonska vez
Privolitev, s katero se ženin in nevesta medsebojno dasta in sprejmeta, zapečati Bog sam (prim. Mr 10,9). Tako iz njune zaveze "nastane tudi pred družbo po božji volji trdna ustanova" (CS 48,1). Zaveza med zakonci je pritegnjena v zavezo Boga z ljudmi: "Prava zakonska ljubezen je povzeta v božjo ljubezen" (CS 48,2).
Zakonsko vez vzpostavi torej Bog sam, tako da sklenjeni in izvršeni zakon med krščenima ne more nikoli biti razvezan. Ta vez, ki izhaja iz svobodnega dejanja poročencev in iz izvršitve zakona, je stvarnost, ki je odslej nepreklicna in pričenja zavezo, za katero jamči božja zvestoba sama. In ni v moči Cerkve, nima oblasti, da bi se izrekla proti tej ureditvi božje modrosti (prim. CIC kan. 1141).