Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti, mogočno znamenje prednosti, kakršna pripada povezavi s Kristusom, gorečega pričakovanja njegove vrnitve, znamenje, ki kliče v spomin tudi to, da je zakon stvarnost sedanjega časa, ki preide (prim. Mr 12,25; 1 Kor 7,31).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › II. Obhajanje sklenitve zakona
Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda. On je tisti, ki jima daje smisel in jima podeljuje nujno potrebno milost, da ju živijo v skladu z njegovo voljo (prim. Mt, 19,3-12). Čislanje devištva zaradi božjega kraljestva (prim. C 42; R 12; DV 10) in krščanski smisel zakona sta neločljiva in se medsebojno podpirata:
Črniti zakon pomeni hkrati zmanjševati slavo devištva; hvaliti ga pomeni povzdigovati občudovanje, ki ga dolgujemo devištvu (...). Kajti navsezadnje tisto, kar se kaže kot dobrina samo v primerjavi z zlom, ne more biti v resnici dobrina, pač pa je tisto, kar je še boljše kakor nesporne dobrine, dobrina v odličnem smislu (sv. Janez Krizostom, virg. 10,1, prim. FC 16).
II. Obhajanje sklenitve zakona
V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo (prim. B 61). V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala "eno samo telo v Kristusu" ( prim. 1 Kor 10,17).
"Kot zakramentalno posvetitveno dejanje mora biti obhajanje poroke (...) samo po sebi veljavno, vredno in plodonosno (FC 67). Primerno je torej, da se prihodnja zakonca pripravita na obhajanje svoje poroke s prejemom zakramenta pokore.
V latinski Cerkvi velja načelo, da si ženin in nevesta kot delilca Kristusove milosti medsebojno podelita zakrament zakona, ko pred Cerkvijo izrazita svojo privolitev. V vzhodnih liturgijah je delivec zakramenta (imenovanega "kronanje") duhovnik ali škof, ki po tem, ko je sprejel medsebojno privolitev poročencev, okrona zaporedoma ženina in nevesto v znamenje zakonske zaveze.