Domov/Katekizem/KKC 1620

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1620

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 7. člen: Zakrament svetega zakona › I. Zakon v Božji zamisli

Devištvo zaradi božjega kraljestva

1618

Kristus je središče vsakega krščanskega življenja. Povezanost s Kristusom zavzema prvo mesto pred vsemi drugimi vezmi bodisi družinskimi bodisi družbenimi (prim. Lk 14,26; Mr 10,28-31). Že od začetka Cerkve so bili možje in žene, ki so se odpovedali veliki dobrini zakona, da bi hodili za Jagnjetom, kamor koli gre (Raz 14,4), da bi skrbeli za to, kar je Gospodovega, da bi skušali njemu ugajati (prim. 1 Kor 7,32), da bi šli nasproti Ženinu, ki prihaja (prim. Mt 25,6). Kristus sam je nekatere povabil, naj bi mu sledili v tistem načinu življenja, za katerega je on sam vzor:

"Nekateri so namreč že po rojstvu nesposobni za zakon, nekatere so take naredili ljudje in nekateri so se zakonu sami odpovedali zaradi nebeškega kraljestva. Kdor more razumeti, naj razume" (Mt 19,12).

1619

Devištvo zaradi nebeškega kraljestva je razvitje krstne milosti, mogočno znamenje prednosti, kakršna pripada povezavi s Kristusom, gorečega pričakovanja njegove vrnitve, znamenje, ki kliče v spomin tudi to, da je zakon stvarnost sedanjega časa, ki preide (prim. Mr 12,25; 1 Kor 7,31).

1620

Oboje, zakrament zakona in devištvo zaradi božjega kraljestva, prihaja od samega Gospoda. On je tisti, ki jima daje smisel in jima podeljuje nujno potrebno milost, da ju živijo v skladu z njegovo voljo (prim. Mt, 19,3-12). Čislanje devištva zaradi božjega kraljestva (prim. C 42; R 12; DV 10) in krščanski smisel zakona sta neločljiva in se medsebojno podpirata:

Črniti zakon pomeni hkrati zmanjševati slavo devištva; hvaliti ga pomeni povzdigovati občudovanje, ki ga dolgujemo devištvu (...). Kajti navsezadnje tisto, kar se kaže kot dobrina samo v primerjavi z zlom, ne more biti v resnici dobrina, pač pa je tisto, kar je še boljše kakor nesporne dobrine, dobrina v odličnem smislu (sv. Janez Krizostom, virg. 10,1, prim. FC 16).

II. Obhajanje sklenitve zakona

1621

V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo (prim. B 61). V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala "eno samo telo v Kristusu" ( prim. 1 Kor 10,17).

1622

"Kot zakramentalno posvetitveno dejanje mora biti obhajanje poroke (...) samo po sebi veljavno, vredno in plodonosno (FC 67). Primerno je torej, da se prihodnja zakonca pripravita na obhajanje svoje poroke s prejemom zakramenta pokore.