Domov/Katekizem/KKC 1582

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1582

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › VII. Učinki zakramenta svetega reda

1580

V vzhodnih Cerkvah že stoletja velja drugačna ureditev: medtem ko škofe izbirajo izključno med neporočenimi, morejo poročeni možje biti posvečeni v diakone in duhovnike. Ta praksa že dolgo časa velja za zakonito; ti duhovniki opravljajo plodovito svojo službo sredi svojih skupnosti (prim. D 16). Sicer pa je celibat duhovnikov v vzhodnih Cerkvah zelo v časti; in številni so duhovniki, ki so ga zaradi božjega kraljestva svobodno izbrali. Tako na Vzhodu kakor na Zahodu se tisti, ki je prejel zakrament svetega reda, ne more več poročiti.

VII. Učinki zakramenta svetega reda

Neizbrisno znamenje

1581

Ta zakrament upodobi prejemnika po Kristusu s posebno milostjo Svetega Duha, da bi služil kot Kristusovo orodje za njegovo Cerkev. S posvečenjem postane prejemnik usposobljen za to, da deluje kot ponavzočevalec Kristusa, glave Cerkve, v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja.

1582

Kakor pri krstu in birmi je tudi ta deležnost pri Kristusovi službi podeljena enkrat za vselej. Tudi zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje in ga ni mogoče ponoviti niti ga podeliti za omejen čas (prim. trid.c.zb.: DS 1767; C 21; 28; 29, D 2).

1583

Kdor je veljavno posvečen, more seveda biti iz upravičenih razlogov razrešen dolžnosti in opravil, vezanih na posvečenje, ali se mu prepove, da bi jih opravljal (CIC kan. 290-293, 1336, #. 1, 3.5; 1338,2); ne more pa nič več postati laik v strogem smislu (prim. trid. c.zb: DS 1774), kajti s posvečenjem vtisnjeno znamenje ostane za zmeraj. Poklicanost in poslanstvo, ki ju je prejel na dan svojega posvečenja, ga zaznamujeta za trajno.

1584

Ker je navsezadnje Kristus tisti, ki deluje in udejanja odrešenje in zveličanje po posvečenem služabniku, zato nevrednost le-tega ne prepreči Kristusu, da bi deloval (prim. trid.c.zb.: DS 1612, DS 1154). Sveti Avguštin to pove z veliko močjo:

Kar se tiče ošabnega nositelja cerkvene službe, ga moramo postaviti v isto vrsto s hudičem. Vendar pa Kristusov dar s tem ne izgubi svetosti; kar teče skozi njega, ohranja svojo čistost; kar gre prek njega, ostaja jasno in pride do rodovitne zemlje (...). Duhovna moč zakramenta je namreč podobna luči: tisti, ki morajo biti z njo razsvetljeni, jo prejmejo v njeni čistosti; in če gre prek umazanih bitij, se ne umaže (Jn 5,15).