Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in ki imajo voljo ohraniti celibat "zaradi božjega kraljestva (prim. Mt 19,12). Poklicani, da se brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega (prim. 1 Kor 7,32), se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem. Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; sprejet z veselim srcem, oznanja celibat na sijoč način božje kraljestvo (prim. D 16). (ali:?: celibat, sprejet itd.., oznanja...)
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › VII. Učinki zakramenta svetega reda
V vzhodnih Cerkvah že stoletja velja drugačna ureditev: medtem ko škofe izbirajo izključno med neporočenimi, morejo poročeni možje biti posvečeni v diakone in duhovnike. Ta praksa že dolgo časa velja za zakonito; ti duhovniki opravljajo plodovito svojo službo sredi svojih skupnosti (prim. D 16). Sicer pa je celibat duhovnikov v vzhodnih Cerkvah zelo v časti; in številni so duhovniki, ki so ga zaradi božjega kraljestva svobodno izbrali. Tako na Vzhodu kakor na Zahodu se tisti, ki je prejel zakrament svetega reda, ne more več poročiti.
VII. Učinki zakramenta svetega reda
Neizbrisno znamenje
Ta zakrament upodobi prejemnika po Kristusu s posebno milostjo Svetega Duha, da bi služil kot Kristusovo orodje za njegovo Cerkev. S posvečenjem postane prejemnik usposobljen za to, da deluje kot ponavzočevalec Kristusa, glave Cerkve, v njegovi trojni službi duhovnika, preroka in kralja.
Kakor pri krstu in birmi je tudi ta deležnost pri Kristusovi službi podeljena enkrat za vselej. Tudi zakrament svetega reda podeli neizbrisno duhovno znamenje in ga ni mogoče ponoviti niti ga podeliti za omejen čas (prim. trid.c.zb.: DS 1767; C 21; 28; 29, D 2).
Kdor je veljavno posvečen, more seveda biti iz upravičenih razlogov razrešen dolžnosti in opravil, vezanih na posvečenje, ali se mu prepove, da bi jih opravljal (CIC kan. 290-293, 1336, #. 1, 3.5; 1338,2); ne more pa nič več postati laik v strogem smislu (prim. trid. c.zb: DS 1774), kajti s posvečenjem vtisnjeno znamenje ostane za zmeraj. Poklicanost in poslanstvo, ki ju je prejel na dan svojega posvečenja, ga zaznamujeta za trajno.