Ker je zakrament svetega reda zakrament apostolske službe, pripada škofom kot naslednikom apostolov, da predajajo naprej "duhovni dar" (C 21) in "apostolsko seme" (C 20). Veljavno posvečeni škofje, torej tisti, ki so v nepretrgani vrsti apostolskega nasledstva, podeljujejo veljavno tri stopnje zakramenta svetega reda (prim. DS 794 in 802; CIC kan. 1012; CCEO, kan.744; 747).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › VI. Kdo more prejeti ta zakrament?
VI. Kdo more prejeti ta zakrament?
"Veljavno prejme svete redove le krščen moški" (CIC kan. 1024). Gospod Jezus je izbral može (viri), da je izoblikoval zbor dvanajstih apostolov (prim. Mr 3,14-19, Lk 6,12); in apostoli so delali isto, ko so izbirali sodelavce (prim. 1 Tim 3,1-13; 2 Tim 1,6; Tit 1, 5-9), ki so jih nasledili v njihovi nalogi (sv. Klemen Rimski, Kor 42,4, 44,3). Zbor škofov, s katerim so duhovniki zedinjeni v duhovništvu, je tisti, ki do Kristusove vrnitve ponavzočuje in posedanja zbor dvanajsterih. Cerkev priznava, da jo ta izbira Gospoda samega obvezuje. Zato posvečenje (ordinatio) žensk ni mogoče (Janez Pavel II. MD 26-27; CDF deklaracija "Inter insigniores": AAs 69 (1977) 98-116).
Nihče nima pravice prejeti zakrament svetega reda. Nihče ne prilašča sam sebi te službe. Bog ga k temu pokliče (prim. Heb 5,4). Kdor misli, da prepoznava znamenja božjega klica k posvečeni cerkveni službi, mora svoje hrepenenje ponižno podrediti avtoriteti (oblasti?) Cerkve, ki ji pripada odgovornost in pravica poklicati koga k prejemu redov. Kakor vsako milost je treba tudi ta zakrament sprejeti kot zastonjski dar.
Vsi posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski Cerkvi, razen stalnih diakonov, so redno izbrani izmed vernih mož, ki živijo kot samski in ki imajo voljo ohraniti celibat "zaradi božjega kraljestva (prim. Mt 19,12). Poklicani, da se brez razdeljenosti posvečajo Gospodu in temu, kar je Njegovega (prim. 1 Kor 7,32), se v celoti podarjajo Gospodu in ljudem. Celibat je znamenje tistega novega življenja, kateremu naj služi nositelj cerkvene službe, ki je bil prav za to posvečen; sprejet z veselim srcem, oznanja celibat na sijoč način božje kraljestvo (prim. D 16). (ali:?: celibat, sprejet itd.., oznanja...)
V vzhodnih Cerkvah že stoletja velja drugačna ureditev: medtem ko škofe izbirajo izključno med neporočenimi, morejo poročeni možje biti posvečeni v diakone in duhovnike. Ta praksa že dolgo časa velja za zakonito; ti duhovniki opravljajo plodovito svojo službo sredi svojih skupnosti (prim. D 16). Sicer pa je celibat duhovnikov v vzhodnih Cerkvah zelo v časti; in številni so duhovniki, ki so ga zaradi božjega kraljestva svobodno izbrali. Tako na Vzhodu kakor na Zahodu se tisti, ki je prejel zakrament svetega reda, ne more več poročiti.