Kakor pri vseh zakramentih obdajajo obhajanje dodatni obredi. V raznih liturgičnih izročilih se sicer močno razlikujejo, vendar jim je skupno to, da izražajo mnogotere vidike zakramentalne milosti. Tako začetni obredi v latinskem obredu - predstavitev in izvolitev ordinanda, škofov nagovor, odinandu postavljena vprašanja, litanije vseh svetnikov - izpričujejo, da se je izbira izvršila v soglasju z običajem Cerkve, in pripravljajo slovesno dejanje posvetitve, kateri sledi več obredov, ki na simboličen način izražajo in dopolnjujejo skrivnost, ki se je izvršila: za škofa in duhovnika maziljenje s sveto krizmo, znamenjem posebnega maziljenja s Svetim Duhom, ki napravlja njuno službo rodovitno (daje rodovitnost?); škofu izročitev knjige evangelijev, prstana, mitre in škofovske palice v znamenje njegovega apostolskega poslanstva, ki je oznanjevanje božje besede, njegove zvestobe do Cerkve, Kristusove neveste, njegove naloge pastirja Gospodove črede; izročitev patene in keliha duhovniku, "daritveni dar svetega ljudstva", dar, katerega je duhovnik poklican prinašati Bogu; izročitev knjige evangelijev diakonu, ki je pravkar prejel poslanstvo oznanjati Kristusov evangelij.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › V. Kdo more podeliti ta zakrament?
V. Kdo more podeliti ta zakrament?
Kristus je izbral apostole in jim je podelil del svojega poslanstva in svoje avtoritete (oblasti?). Povišan na Očetovo desnico ne zapusti svoje črede, marveč jo ohranja po apostolih pod svojim stalnim varstvom in jo tudi vodi po prav teh pastirjih, ki danes nadaljujejo njegovo delo (prim. RiM, hvalospev pri mašah apostolov). Kristus je torej tisti, ki daje nekaterim, da so apostoli, drugim, da so pastirji (prim. Ef 4,11). Kristus še naprej deluje po škofih (prim. C 21).
Ker je zakrament svetega reda zakrament apostolske službe, pripada škofom kot naslednikom apostolov, da predajajo naprej "duhovni dar" (C 21) in "apostolsko seme" (C 20). Veljavno posvečeni škofje, torej tisti, ki so v nepretrgani vrsti apostolskega nasledstva, podeljujejo veljavno tri stopnje zakramenta svetega reda (prim. DS 794 in 802; CIC kan. 1012; CCEO, kan.744; 747).
VI. Kdo more prejeti ta zakrament?
"Veljavno prejme svete redove le krščen moški" (CIC kan. 1024). Gospod Jezus je izbral može (viri), da je izoblikoval zbor dvanajstih apostolov (prim. Mr 3,14-19, Lk 6,12); in apostoli so delali isto, ko so izbirali sodelavce (prim. 1 Tim 3,1-13; 2 Tim 1,6; Tit 1, 5-9), ki so jih nasledili v njihovi nalogi (sv. Klemen Rimski, Kor 42,4, 44,3). Zbor škofov, s katerim so duhovniki zedinjeni v duhovništvu, je tisti, ki do Kristusove vrnitve ponavzočuje in posedanja zbor dvanajsterih. Cerkev priznava, da jo ta izbira Gospoda samega obvezuje. Zato posvečenje (ordinatio) žensk ni mogoče (Janez Pavel II. MD 26-27; CDF deklaracija "Inter insigniores": AAs 69 (1977) 98-116).
Nihče nima pravice prejeti zakrament svetega reda. Nihče ne prilašča sam sebi te službe. Bog ga k temu pokliče (prim. Heb 5,4). Kdor misli, da prepoznava znamenja božjega klica k posvečeni cerkveni službi, mora svoje hrepenenje ponižno podrediti avtoriteti (oblasti?) Cerkve, ki ji pripada odgovornost in pravica poklicati koga k prejemu redov. Kakor vsako milost je treba tudi ta zakrament sprejeti kot zastonjski dar.