Te Kristusove navzočnosti v posvečenem nositelju cerkvene službe ne smemo razumevati tako, kakor da bi bil le-ta zavarovan zoper vse človeške slabosti, duha gospodovalnosti, zmot, celo greha. Moč Svetega Duha ne jamči na isti način za vsa dejanja nositeljev cerkvene službe. Medtem ko je pri zakramentih to jamstvo tako močno zagotovljeno, da niti greh nositelja službe ne more preprečiti sadu milosti, pa obstajajo mnoga druga dejanja, kjer človeški odtis nositelja službe pušča sledove, ki niso vselej znamenje zvestobe evangeliju in ki morejo zaradi tega škodovati apostolski rodovitnosti Cerkve.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Tretje poglavje: Zakramenti služenja občestvu › 6. člen: Zakrament svetega reda › II. Zakrament svetega reda v odrešenjskem Božjem načrtu
To duhovništvo je službeno. "Ta naloga, ki jo je Gospod zaupal pastirjem svojega ljudstva, je pravo služenje" (C 24). V celoti se nanaša na Kristusa in na ljudi. V celoti je odvisno od Kristusa in njegovega edinega duhovništva; in postavljeno je bilo v korist ljudi in cerkvene skupnosti. Zakrament svetega reda priobčuje "sveto oblast", ki ni katera druga kakor Kristusova oblast. Izvajanje te avtoritete (oblasti?) se mora torej meriti po vzoru Jezusa Kristusa, ki se je iz ljubezni napravil za zadnjega in za služabnika vseh (prim. Mr 10,43-45; 1 Pt 5,3). "Gospod je jasno dejal, da je skrb, izkazovana njegovi čredi, dokaz ljubezni do njega" (sv. Janez Krizostom, sac. 2,4; prim. Jn 21,15-17).
"V imenu vse Cerkve"
Naloga službenega duhovništva ni le ponavzočevati Kristusa - glavo Cerkve - pred zborom vernih; službeno duhovništvo deluje tudi v imenu vse Cerkve, ko postavlja pred Boga molitev Cerkve (prim. B 33) in zlasti ko daruje evharistično žrtev (prim. C 10).
"V imenu vse Cerkve" ne pomeni, da so duhovniki pooblaščenci skupnosti. Molitev in daritev Cerkve sta neločljivi od molitve in daritve Kristusa, njenega Gospoda. Zmeraj je to bogočastje Jezusa Kristusa v Cerkvi in po njej. Celotna Cerkev, Kristusovo telo, je tista, ki moli in ki se "per ipsum et cum ipso et in ipso" v edinosti Svetega Duha daruje Bogu Očetu. Celotno telo, "caput et membra", moli in se daruje, in zato se tisti, ki so v telesu posebej služabniki tega telesa, imenujejo ne le Kristusovi služabniki, marveč tudi služabniki Cerkve. Prav zaradi tega, ker ponavzočuje Kristusa, more službeno duhovništvo ponavzočevati tudi Cerkev.
III. Tri stopnje zakramenta svetega reda
"Tako opravljajo od Boga postavljeno cerkveno službo v različnih stopnjah svetega reda tisti, ki se že od nekdaj imenujejo škofje, prezbiterji in diakoni" (C 28). Katoliški nauk, ki ga izražajo liturgija, cerkveno učiteljstvo in stalna praksa Cerkve, priznava, da obstajata dve stopnji službene deležnosti pri Kristusovem duhovništvu: škofovstvo in prezbiterat (mašništvo). Diakonat je določen za to, da jima pomaga in jima služi. Zato izraz "sacerdos" v sedanji rabi označuje škofe in duhovnike, ne pa diakonov. Kljub temu katoliški nauk uči, da se stopnji deleženosti pri Kristusovem duhovništvu (škofovstvo in mašništvo) ter stopnja služenja (diakonat) vse tri podeljujejo z zakramentalnim dejanjem, ki se imenuje "ordinacija", "posvečenje", to je z zakramentom svetega reda:
Naj vsi spoštujejo diakone kakor Jezusa Kristusa, prav tako škofa, ki je Očetova podoba, prezbiterje pa kakor božje starešinstvo in kakor zbor apostolov: brez njih ni mogoče govoriti o Cerkvi (sv. Ignacij Ant., trall. 3,1).