Združenje s Kristusovim trpljenjem. Po milosti tega zakramenta prejme bolnik moč in dar, da se tesneje zedini s Kristusovim trpljenjem; bolnik je na neki način posvečen za to, da obrodi sad z upodobitvijo po Kristusovem odrešenjskem trpljenju. Trpljenje, posledica izvirnega greha, dobi novi smisel, saj postane delež pri Jezusovem odrešenjskem delu.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › IV. Učinki obhajanja tega zakramenta
Cerkvenostna milost. Bolniki, ki prejmejo ta zakrament, tako da "se svobodno zedinjajo s Kristusovim trpljenjem in njegovo smrtjo", "prispevajo svoj delež k blagru božjega ljudstva" (C 11). Ko Cerkev obhaja ta zakrament v občestvu svetih, prosi za bolnikov blagor. In bolnik s svoje strani z milostjo tega zakramenta prispeva k posvečenju Cerkve in k blagru vseh ljudi, za katere Cerkev trpi in se po Kristusu daruje Bogu Očetu.
Priprava na zadnji prehod. Če je zakrament bolniškega maziljenja postavljen za vse tiste, ki trpijo zaradi hudih bolezni in oslabelosti, je še iz močnejšega razloga za tiste, ki so na tem, da odidejo iz tega življenja ("in exitu vitae constituti": Trid. konc.: DS 1698), tako, da so ta zakrament imenovali tudi "sacramentum exeuntium" (tistih, ki odhajajo s tega sveta (prav tam). Bolniško maziljenje dovršuje našo upodobitev po Kristusovi smrti in vstajenju, kokor je krst to upodobitev začel. Dokončuje sveta maziljenja, ki spremljajo vse krščansko življenje: krstno maziljenje je v nas dalo pečat novemu življenju; birmansko maziljenje nas je okrepilo za boj tega življenja. To poslednje maziljenje zavaruje konec našega zemeljskega življenja kakor z nekakšnim trdnim nasipom glede na zadnje boje pred vstopom v Očetovo hišo (prav tam : DzS 1694).
V. Sveta popotnica, poslednji zakrament Kristjana
Tistim, ki so na tem, da zapustijo to življenje, nudi Cerkev razen bolniškega maziljenja evharistijo kot popotnico. Obhajilno zedinjenje s Kristusovim telesom in krvjo sprejetim v tem trenutku prehoda k Očetu ima poseben smisel in pomembnost. To obhajilo je seme večnega življenja in moč vstajenja po Gospodovih besedah: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan" (Jn 6,54). Evharistija, zakrament umrlega in vstalega Kristusa, je tu zakrament prehoda iz smrti v življenje, iz tega sveta k Očetu (prim. Jn 13,1).
Tako kakor zakramenti krsta, birme in evharistije sestavljajo enoto, imenovano "zakramenti uvajanja v krščanstvo", tako moremo reči, da pokora, sveto maziljenje in evharistija kot popotnica sestavljajo tedaj, ko se krščansko življenje dotakne svoje meje, "zakramente ki pripravljajo na domovino" ali zakramente, ki dovršujejo romanje.