Domov/Katekizem/KKC 1517

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1517

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › III. Kako obhajati ta zakrament?

1515

Če je bolnik, ki je prejel miziljenje, ozdravil, more v primeru nove hude bolezni znova prejeti ta zakrament. V potekanju iste bolezni moremo zakrament ponoviti, če se bolezen poslabša. Primerno je, da se prejme bolniško maziljenje pred pomembno operacijo. Isto velja za stare ljudi, katerih slabotnost se močneje pojavlja.

"... naj pokliče starešine Cerkve"

1516

Samo duhovniki (škofje in prezbiterji) so delivci bolniškega maziljenja (prim. Trid.konc.: DS 1697; 1719; ZCP, kan. 1003; ZVCP, kan. 739, & 1). Dolžnost dušnih pastirjev je, da poučijo vernike o blagodejnostih tega zakramenta. Verniki naj opogumljajo bolnike, naj pokličejo duhovnika, da bodo prejeli ta zakrament. Bolniki naj se pripravijo, da ga prejmejo dobro pripravljeni s pomočjo njihovega duhovnika in celotne cerkvene skupnosti, ki je povabljena, da prav posebej obdaja bolnike z molitvijo s svojimi molitvami in z bratskimi pozornostmi.

III. Kako obhajati ta zakrament?

1517

Bolniško maziljenje je, kakor vsi drugi zakramenti, liturgično in skupnostno obhajanje (prim. B 27), ki se opravlja v družini, v bolnišnici ali v cerkvi, za enega samega bolnika ali za celo skupino bolnikov. Zelo primerno je, da ga vključimo v obhajanje evharistije, spomina Gospodove velike noči. Če okoliščine svetujejo, more pred bolniškim maziljenjem biti zakrament pokore, po maziljenju pa zakrament evharistije. Kot zakrament Kristusove velike noči (pashe) bi morala evharistija biti vedno zadnji zakrament zemeljskega romanja, "popotnica" za "prehod" k večnemu življenju.

1518

Besede in zakrament sestavljata neločljivo celoto. Bogoslužje besede, ki ga uvaja dejanje spokornosti, začenja obhajanje. Kristusove besede, pričevanje apostolov obudijo vero bolnika in skupnosti, da prosijo Gospoda za moč njegovega Duha.

1519

Obhajanje zakramenta obsega v glavnem naslednje prvine: "starešine Cerkve" (Jak 5,14) položijo - v tihoti - roke na bolnike; v veri Cerkve molijo nad bolniki (prim Jak 5,15): to je temu zakramentu lastna epikleza; izvršijo maziljenje z oljem, ki ga je, če mogoče, blagoslovil škof.

Ta bogoslužna dejanja nakazujejo, kakšno milost podeljuje ta zakrament bolnikom.