V liturgičnem izročilu, tako vzhodnem kokor zahodnem, imamo od davnine pričevanja o maziljenjih bolnikov, izvršenih z blagoslovljenim oljem. V potekanju stoletij so bolniško maziljenje podeljevali bolj in bolj izključno tistim, ki so bili na tem, da umro. Zato je dobilo ime "poslednje maziljenje". Kljub temu razvoju bogoslužje nikoli ni opustilo prositi Gospoda, da bi bolnik ozdravel, če je to ugodno za njegovo zveličanje (prim. DS 1696).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 5. člen: Bolniško maziljenje › II. Kdo prejme in kdo podeli ta zakrament?
Apostolska konstitucija "Sacram unctionem infirmorum" z dne 30. novembra 1972, je v skladu z 2. vatikanskim koncilom (prim. B 73) določila, da se je odslej treba v rimskem obredu držati naslednjega:
Zakrament bolniškega maziljenja se podeljuje nevarno bolnim osebam, tako da jih mazilimo na čelu in na rokah s pravilno blagoslovljenim - oljčnim ali drugim rastlinskim -oljem in samo enkrat rečemo: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotljivem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha, odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi" (prim. ZCP, kan. 847, & 1).
V primeru hude bolezni...
II. Kdo prejme in kdo podeli ta zakrament?
Bolniško maziljenje "ni zakrament samo za tiste, ki so v skrajni smrtni nevarnosti. Primeren čas za prejem nastopi nedvomno takrat, ko vernik zaradi bolezni ali starosti začenja biti v smrtni nevarnosti" (B 73; prim. ZCP, kan. 1004, & 1; 1005; 1007; ZVCP, kan. 738).
Če je bolnik, ki je prejel miziljenje, ozdravil, more v primeru nove hude bolezni znova prejeti ta zakrament. V potekanju iste bolezni moremo zakrament ponoviti, če se bolezen poslabša. Primerno je, da se prejme bolniško maziljenje pred pomembno operacijo. Isto velja za stare ljudi, katerih slabotnost se močneje pojavlja.
"... naj pokliče starešine Cerkve"
Samo duhovniki (škofje in prezbiterji) so delivci bolniškega maziljenja (prim. Trid.konc.: DS 1697; 1719; ZCP, kan. 1003; ZVCP, kan. 739, & 1). Dolžnost dušnih pastirjev je, da poučijo vernike o blagodejnostih tega zakramenta. Verniki naj opogumljajo bolnike, naj pokličejo duhovnika, da bodo prejeli ta zakrament. Bolniki naj se pripravijo, da ga prejmejo dobro pripravljeni s pomočjo njihovega duhovnika in celotne cerkvene skupnosti, ki je povabljena, da prav posebej obdaja bolnike z molitvijo s svojimi molitvami in z bratskimi pozornostmi.