V primerih velike potrebe se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošno spovedjo in skupno odvezo. Taka velika potreba more nastopiti, kadar preti smrtna nevarnost, ne da bi imel duhovnik ali duhovniki imeli dovolj časa za poslušanje spovedi vsakega spokornika. Velika potreba more obstajati tudi tedaj, kadar zaradi velikega števila spokornikov ni dovolj spovednikov, da bi v primernem času spovedali, kakor je treba, vsakega posameznega vernika, tako da bi zaradi tega verniki morali ostati brez svoje krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez svetega obhajila. V tem primeru morajo verniki, če naj bo odveza veljavna, imeti sklep (namen), da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi svojih velikih grehov (prim. ZCP, kan. 962, & 1). Sodba o tem, ali obstajajo zahtevani pogoji za skupno odvezo, je pridržana krajevnemu škofu (prim. ZCP, kan. 961, & 2). Veliko število vernikov ob priliki velikih praznikov ali romanj ne pomeni primera velike potrebe (prim. ZCP, kan. 961, & 1).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › XI. Obhajanje zakramenta pokore
"Osebna in natančna spoved ter odveza vsakega posameznega vernika je edini redni način sprave vernikov z Bogom in Cerkvijo, razen če jih od tega opravičujeta fizična ali moralna nezmožnost" (OS 31). To ni brez globokih razlogov. Kristus deluje v vsakem zakramentu. Obrača se osebno k vsakemu grešniku: "Sin, odpuščeni so ti grehi" (Mr 2,5); Kristus je zdravnik, ki se sklanja nad vsakim od bolnikov, ki ga potrebuje (prim. Mr 2,17), da bi jih ozdravil; dvigne jih in znova pritegne v bratsko občestvo. Osebna spoved je torej najznačilnejša oblika sprave z Bogom in s Cerkvijo.
Na kratko
Na velikonoč zvečer se je Jezus prikazal svojim apostolom in jim rekel: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23)
Odpušanje grehov, storjenih po krstu, se podeljuje s posebnim zakramentom, imenovanem zakrament spreobrnjenja, spovedi, pokore ali sprave.
Kdor greši, rani božjo čast in božjo ljubezen, lastno dostojanstvo človeka, poklicanega k božjemu otroštvu, in duhovni blagor Cerkve, katere živi kamen mora biti vsak kristjan.