Bizantinska liturgija pozna več obrazcev odveze v prosilni obliki, ki čudovito izražajo skrivnost odpuščanja; "Naj vam Bog, ki je po preroku Natanu odpustil Davidu, potem ko je priznal svoje grehe, in Petru, ko je bridko jokal, in grešnici, ko je s solzami močila njegove noge, in farizeju in izgubljenemu sinu, naj vam isti Bog odpusti po meni, grešniku, v tem življenju in v drugem in naj vam da, da se prikažete pred njegovim strašnim sodiščem, ne da bi vas obsodil on, ki je blagoslovljen na veke vekov. Amen."
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › XI. Obhajanje zakramenta pokore
Zakrament pokore more imeti svoje mesto tudi v okviru skupnostnega bogoslužja, v katerem se skupno pripravimo na spoved in se skupno zahvalimo za prejeto odpuščanje. Tu sta osebna spoved grehov in posamična odveza vključeni v bogoslužje božje besede z branjem in homilijo, s skupno opravljenim spraševanjem vesti, s skupno prošnjo za odpuščanje, molitvijo očenaša in s skupno zahvalo. To skupno opravilo jasneje izraža cerkvenostno naravo pokore. Naj bo način obhajanja pokore kakršenkoli, zakrament pokore je vedno že po svoji naravi liturgično dejanje, torej cerkvenostno in javno dejanje (prim. B 26-27).
V primerih velike potrebe se je mogoče zateči k skupnostnemu obhajanju sprave s splošno spovedjo in skupno odvezo. Taka velika potreba more nastopiti, kadar preti smrtna nevarnost, ne da bi imel duhovnik ali duhovniki imeli dovolj časa za poslušanje spovedi vsakega spokornika. Velika potreba more obstajati tudi tedaj, kadar zaradi velikega števila spokornikov ni dovolj spovednikov, da bi v primernem času spovedali, kakor je treba, vsakega posameznega vernika, tako da bi zaradi tega verniki morali ostati brez svoje krivde dolgo časa brez zakramentalne milosti ali brez svetega obhajila. V tem primeru morajo verniki, če naj bo odveza veljavna, imeti sklep (namen), da se bodo v zahtevanem času spovedali v posamični spovedi svojih velikih grehov (prim. ZCP, kan. 962, & 1). Sodba o tem, ali obstajajo zahtevani pogoji za skupno odvezo, je pridržana krajevnemu škofu (prim. ZCP, kan. 961, & 2). Veliko število vernikov ob priliki velikih praznikov ali romanj ne pomeni primera velike potrebe (prim. ZCP, kan. 961, & 1).
"Osebna in natančna spoved ter odveza vsakega posameznega vernika je edini redni način sprave vernikov z Bogom in Cerkvijo, razen če jih od tega opravičujeta fizična ali moralna nezmožnost" (OS 31). To ni brez globokih razlogov. Kristus deluje v vsakem zakramentu. Obrača se osebno k vsakemu grešniku: "Sin, odpuščeni so ti grehi" (Mr 2,5); Kristus je zdravnik, ki se sklanja nad vsakim od bolnikov, ki ga potrebuje (prim. Mr 2,17), da bi jih ozdravil; dvigne jih in znova pritegne v bratsko občestvo. Osebna spoved je torej najznačilnejša oblika sprave z Bogom in s Cerkvijo.
Na kratko
Na velikonoč zvečer se je Jezus prikazal svojim apostolom in jim rekel: "Prejmite Svetega Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim zadržani" (Jn 20,22-23)