Pokora, ki jo naloži spovednik, mora upoštevati spokornikove osebne razmere in mora iskati njegov duhovni blagor. Kolikor mogoče mora pokora ustrezati težini in naravi storjenih grehov. Lahko obstoji v molitvi, darovanju, v delih usmiljenja, služenju bližnjemu, v prostovoljnih odpovedih, žrtvah, in predvsem v potrpežljivem sprejemanju križa, ki ga moramo nositi. Takšne pokore nam pomgajo, da se upodobimo po Kristusu, ki je edini enkrat za vselej zadostil za naše grehe (prim. Rim 3,25; 1 Jn 2,1- 2). Te pokore nam omogočajo, da postanemo sodediči Kristusa, vstalega od mrtvih, "če le trpimo z njim" (Rim 8,17; Trid. konc.: DS 1690):
Nikakor pa ni to zadoščevanje, ki ga opravljamo za svoje grehe, na tak način naše, da ne bi bilo storjeno po Jezusu Kristusu; saj sami iz sebe, to je, kolikor smo navezani nase, ne moremo ničesar storiti; če pa z nami deluje on, ki nam daje moč, potem premoremo vse (prim. Flp 3,13). Tako človek nima ničesar, s čimer bi se mogel ponašati, ampak je vsa naša hvala v Kristusu..., v katerem zadoščujemo tako, da obrodimo vredne sadove pokore (prim. Lk 3,8), ki zajema moč iz njega, ki jih on daruje Očetu in jih po njem sprejema Oče (Trid. konc.: DS 1691).