Domov/Katekizem/KKC 1461

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1461

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › VIII. Delivec tega zakramenta

Zadoščevanje

1459

Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost. Toda še več, greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim. Odveza odstrani greh, toda ne popravi vsega raznovrstnega nereda, ki ga je povzročil greh (prim. Trid. konc.: DS 1712). Greha odvezani grešnik, mora znova pridobiti polnost duhovnega zdravja. Storiti mora torej še to in ono, da popravi svoje grehe: na primeren način mora "zadostiti" za svoje greha ali "opraviti pokoro" zanje. To zadoščevanje se imenuje tudi "pokora".

1460

Pokora, ki jo naloži spovednik, mora upoštevati spokornikove osebne razmere in mora iskati njegov duhovni blagor. Kolikor mogoče mora pokora ustrezati težini in naravi storjenih grehov. Lahko obstoji v molitvi, darovanju, v delih usmiljenja, služenju bližnjemu, v prostovoljnih odpovedih, žrtvah, in predvsem v potrpežljivem sprejemanju križa, ki ga moramo nositi. Takšne pokore nam pomgajo, da se upodobimo po Kristusu, ki je edini enkrat za vselej zadostil za naše grehe (prim. Rim 3,25; 1 Jn 2,1- 2). Te pokore nam omogočajo, da postanemo sodediči Kristusa, vstalega od mrtvih, "če le trpimo z njim" (Rim 8,17; Trid. konc.: DS 1690):

Nikakor pa ni to zadoščevanje, ki ga opravljamo za svoje grehe, na tak način naše, da ne bi bilo storjeno po Jezusu Kristusu; saj sami iz sebe, to je, kolikor smo navezani nase, ne moremo ničesar storiti; če pa z nami deluje on, ki nam daje moč, potem premoremo vse (prim. Flp 3,13). Tako človek nima ničesar, s čimer bi se mogel ponašati, ampak je vsa naša hvala v Kristusu..., v katerem zadoščujemo tako, da obrodimo vredne sadove pokore (prim. Lk 3,8), ki zajema moč iz njega, ki jih on daruje Očetu in jih po njem sprejema Oče (Trid. konc.: DS 1691).

VIII. Delivec tega zakramenta

1461

Ker je Kristus svojim apostolom zaupal službo sprave (prim. Jn 20,23; 2 Kor 5,18), nadaljujejo škofje, njihovi nasledniki, in duhovniki, njihovi sodelavci, z opravljanjem te službe. Kajti škofje in duhovniki imajo v moči zakramenta svetega reda oblast odpuščati vse grehe "v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha".

1462

Odpuščanje grehov spravi z Bogom, a tudi s Cerkvijo. Škof, vidna glava delne Cerkve, torej po pravici velja od starodavnih časov dalje kot tisti, ki ima v prvi vrsti oblast in službo sprave: on je "urejevalec določb glede svete pokore" (C 26). Duhovniki, njegovi sodelavci, opravljajo to nalogo v tisti meri, v kateri so jo prejeli bodisi od svojega škofa (ali redovniškega predstojnika) bodisi od papeža po cerkvenem pravu (prim ZCP, kan. 844; 967-969; 972; ZVCP, kan. 735, && 3-4).

1463

Za nekatere posebno velike grehe je naloženo izobčenje, najstrožja cerkvena kazen, ki preprečuje prejemanje zakramentov in opravljanje nekaterih cerkvenih dejanj, in z ozirom na katere more zaradi tega odvezo po cerkvenem pravu podeliti le papež, krajevni škof ali od njih pooblaščeni duhovniki (prim. ZCP, kan. 1331; 1354-1357; ZVCP, kan. 1431; 1434; 1420). V smrtni nevarnosti more vsak duhovnik, celo tisti, ki nima pravice za spovedovanje, odvezati od vsakega greha (prim. ZCP, kan. 976; ZVCP, kan. 725) in od vsakega izobčenja.