Domov/Katekizem/KKC 1426

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1426

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja › 4. člen: Zakrament pokore in sprave › II. Čemu zakrament sprave po krstu?

1424

Imenuje se zakrament spovedi, ker je priznanje, izpoved grehov pred duhovnikom bistvena prvina tega zakramenta. V globokem pomenu je ta zakrament tudi "izpoved" v pomenu hvaležnega priznavanja in hvaljenja božje svetosti in božjega usmiljenja do grešnega človeka.

Imenuje se zakrament odpuščanja, ker Bog z zakramentalno duhovnikovo odvezo podeljuje spokorniku "odpušanje in mir" (OS, obrazec odveze).

Imenuje se zakrament sprave, ker podeljuje grešniku ljubezen Boga, ki daje spravo: "Spravite se z Bogom" (2 Kor 5,20). Kdor živi iz usmiljenja božje ljubezni, je pripravljen odgovoriti na Gospodov klic: "Pojdi in se prej spravi z bratom" (Mt 5,24).

II. Čemu zakrament sprave po krstu?

1425

"Umili ste se, se posvetili in opravičenje dosegli v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in v Duhu našega Boga" (1 Kor 6,11). Zavedati se je treba veličine božjega daru, ki nam je dan v zakramentih krščanskega uvajanja, če naj dojamemo, kako nekaj zavračajočega je greh za tiste, ki so "oblekli Kristusa" (Gal 3,27). Toda apostol sv. Janez pravi tudi: "Če rečemo, da smo brez greha, sami sebe varamo in resnica ne živi v nas" (1 Jn 1,8). In Gospod sam nas je učil moliti: "Odpusti nam naše dolge" (Lk 11,4), povezujoč medsebojno odpuščanje naših žalitev z odpuščanjem, ki ga bo Bog podelil našim grehom.

1426

Spreobrnitev h Kristusu, novo rojstvo krsta, dar Svetega Duha, Kristusovo telo in kri, sprejeta v hrano, vse to nas je storilo "pred njegovim obličjem svete in brezmadežne" (Ef 1,4), kakor je Cerkev sama, Kristusova nevesta, "sveta in brezmadežna" pred njim (Ef 5,27). Toda to življenje, prejeto v krščanskem uvajanju, ni zatrlo krhkosti in slabotnosti človeške narave, tudi ne nagnjenja h grehu, ki ga izročilo imenuje poželjivost, ki ostane v krščenih, da bi se izkazali preizkušene v boju krščanskega življenja ob pomoči Kristusove milosti (prim.DS 1515). Ta boj je boj za tisto spreobrnjenje k svetosti in k večnemu življenju, h kateremu nas Gospod nenehno kliče (prim. DS 1545; C 40).

III. Spreobrnjenje krščenih

1427

Jezus kliče k spreobrnjenju. Ta klic je bistveni del oznanila božjega kraljestva: "Čas se je dopolnil in božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju " (Mr 1,15). V pridiganju Cerkve se ta klic obrača najprej na tiste, ki še ne poznajo Kristusa in njegovega evangelija. Tudi je krst glavni kraj prvega in temeljnega spreobrnjenja. Po veri v veselo novico in po krstu (prim. Apd 2,38) se človek odpove zlu in pridobi odrešenje, to je odpuščanje vseh grehov in dar novega življenja.

1428

A Kristusov klic k spreobrnjenju še naprej odmeva v življenju kristjanov. To drugo spreobrnjenje je neprenehna naloga za vso Cerkev, ki "ima v svoji sredi grešnike" in ki "je hkrati sveta in vedno potrebna očiščevanja ter nikoli ne preneha s pokoro in prenavljanjem" (C 8). Ta napor za spreobrnjenje ni le človeško delo. To je odgovarjanje "potrtega srca" (Ps 51,19), katerega privlači in nagiblje milost (prim. Jn 6,44; 12,32), da se bi se odzvalo umsiljeni ljubezni Boga, ki nas je prej ljubil (prim. 1 Jn 4,10).