Kristus, ki je odšel s tega sveta k Očetu, nam daje v evharistiji poroštvo slave pri njem: udeleževanje pri sveti daritvi nas upodablja po njegovem srcem, vzdržuje naše moči na romanju tega življenja, nam vzbuja hrepenenje po večnem življenju in nas že zdaj zedinja z nebeško Cerkvijo, s presveto Devico Marijo in vsemi svetniki.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja
Drugo poglavje: Zakramenta ozdravljanja
Z zakramenti krščanskega uvajanja prejme človek Kristusovo novo življenje. A to življenje nosimo "v lončenih posodah" (2 Kor 4,7). Sedaj je še "skrito s Kristusom v Bogu" (Kol 3,3). Smo še v "naši zemeljski hiši" (2 Kor 5,1), podvrženi trpljenju, bolezni in smrti. To novo življenje božjega otroka more z grehom oslabeti in biti celo uničeno.
Gospod Jezus Kristus, zdravnik naših duš in teles, on, ki je odpustil grehe mrtvoudnemu in mu vrnil telesno zdravje (prim. Mr 2,1-12), je hotel, da njegova Cerkev v moči Svetega Duha nadaljuje njegovo delo ozdravljanja in odreševanja celo pri svojih lastnih udih. To je namen dveh zakramentov ozdravljanja: zakramenta pokore in bolniškega maziljenja.
4. člen: Zakrament pokore in sprave
"Tisti, ki pristopajo k zakramentu pokore, prejmejo od božjega usmiljenja odpuščanje za Bogu prizadejane žalitve in se hkrati spravijo s Cerkvijo, ki so jo z grehom ranili in katera se zu ljubeznijo, zgledom in molitvami trudi za njihovo spreobrnjenje" (C 11).
I. Kako se imenuje ta zakrament?
Imenuje se zakrament spreobrnjenja, ker zakramentalno uresničuje Jezusov klic k spreobrnjenju (prim. Mr 1,15), dejanje vrnitve k Očetu (prim. Lk 15,18), od katerega se je človek oddaljil z grehom.
Imenuje se zakrament pokore, ker posvečuje osebno in cerkvenosteno naravnanost spreobrnjenja, kesanja in zadoščevanja kristjana-grešnika.