Cerkev obvezuje vernike, da "so se ob nedeljah in praznikih dolžni udeleževati božje liturgije" (VC 15) in da prejmejo evharistijo vsaj enkrat v letu, po možnosti v velikonočnem času (prim. ZCP, kan 920), pripravljeni z zakramentom sprave. Toda Cerkev vernikom živo priporoča, da prejmejo sveto evharistijo ob nedeljah in praznikih, ali še bolj pogosto, celo vsak dan.
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › VI. Velikonočna gostija
Zaradi Kristusove zakramentalne navzočnosti pod vsako od podob omogoča tudi obhajilo le pod podobo kruha prejeti celotni sad milosti evharistije. Iz dušnopastirskih razlogov se je ta oblika obhajila zakonito udomačila kot najbolj običajna v latinskem obredu. A "glede na znamenje ima sv. obhajilo popolnejšo obliko, če se deli pod obema podobama. V tej obliki je namreč znamenje evharističnega obeda popolneje razvidno" (RiM 240). Ta oblika prejemanja obhajila je v vzhodnih obredih običajna.
Sadovi obhajila
Obhajilo poveča naše zedinjenje s Kristusom. Prejem evharistije ima za svoj poglavitni sad notranje zedinjenje z Jezusom Kristusom. Kajti Jezus pravi: "Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem" (Jn 6,56). Življenje v Kristusu ima svoj temelj v evharistični gostiji: "Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene uživa, živel po meni" (Jn 6,57):
Ko na Gospodove praznike verniki prejmejo Sinovo telo, oznanjajo drug drugemu veselo oznanilo, da je dan predujem življenja kakor takrat, ko angel pravi Mariji Magdaleni: "Kristus je vstal!" Tako sta tudi sedaj podeljena življenje in vstajenje tistemu, ki prejme Kristusa (Fanqith, Sirski bogoslužni molitvenik iz Antiohije, Zvezek 1, Commun, 237a-b).
Kar snovna hrana povzroča v našem telesnem življenju, to na čudovit način uresničuje obhajilo v našem duhovnem življenju. Zedinjenje s telesom vstalega Kristusa, "po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim" (D 5), ohranja, povečuje in obnavlja življenje milosti, prejeto pri krstu. Ta rast krščanskega življenja mora dobivati hrano iz evharističnega obhajila, kruha našega romanja prav do trenutka smrti, ko nam je podeljen kot popotnica.
Obhajilo nas loči od greha. Kristusovo telo, ki ga prejmemo v obhajilu "se daje za nas", in kri, ki jo pijemo, se "za vse preliva v odpuščanje grehov". Zato nas evharistija ne more zediniti s Kristusom, ne da bi nas istočasno očistila storjenih grehov in nas obvarovala prihodnjih grehov:
"Kolikorkrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt" (1 Kor 11,26). Če oznanjamo Gospodovo smrt, oznanjamo odpuščanje grehov. Če se vsakokrat, ko se njegova kri preliva, preliva za odpuščanje grehov, tedaj jo moram vedno prejemati, da bi vedno odpuščala moje grehe. Jaz, ki vedno grešim, moram vedno imeti zdravilo (sv. Ambrož, Sacr. 4,28).