Zelo primerno je, da je Kristus hotel ostati navzoč v svoji Cerkvi na ta edinstveni način. Ker naj bi Kristus po svoji vidni obliki svoje zapustil, nam je hotel podariti zakramentalno navzočnost; ker je bil namenjen, da se daruje na križu v naše odrešenje, je hotel, naj bi imeli živi spomin (memoriale) ljubezni, s katero nas je ljubil "do konca" (Jn 13,1), do žrtvovanja svojega življenja. Kajti v svoji evharistični navzočnosti ostaja skrivnostno sredi med nami kot tisti, ki nas je ljubil ter dal samega sebe za nas (prim. Gal 2,20), in ostaja to pod znamenji, ki izražajo in priobčujejo to ljubezen:
Cerkev in svet zelo potrebujeta evharističnega češčenja. V tem zakramentu ljubezni nas Jezus sam pričakuje. Ne varčujemo s časom, ko hodimo na srečevanje z njim v adoraciji, v kontemplaciji, polni vere in pripravljenosti na zadoščevanje za velike grehe in prestopke sveta. Naj se naša adoracija nikdar ne neha (Janez Pavel II., 1. Dominicae cenae 3).