Domov/Katekizem/KKC 1379

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1379

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1377

Kristusova evharistična navzočnost se začenja v trenutku posvetitve in traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu, tako da lomljenje kruha ne razdeli Kristusa (prim. trid. koncil: DzS 1641).

1378

Češčenje evharistije. V mašni liturgiji izražamo svojo vero v Kristusovo stvarno (realno) navzočnost pod podobama kruha in vina med drugim s poklekovanjem ali globokimi prikloni v znamenje božjega češčenja (adoracije), izkazovanega Gospodu. "Katoliška Cerkev je to božje češčenje, ki gre evharističnemu zakramentu, izkazovala in izkazuje ne le med mašo, ampak tudi zunaj nje, ko s kar največjo skrbnostjo shranja posvečene hostije, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov ter jih prenaša v procesijah" (MF 57).

1379

Sveta shranjevališče (tabernakelj) je bilo v začetku namenjena dostojnemu shranjevanju evharistije, da bi jo mogli zunaj maše prinašati bolnikom in odsotnim. Na osnovi poglobitve vere v Kristusovo stvarno navzočnost v njegovi evharistiji se je Cerkev zavedala smisla tihega češčenja (adoracije) Gospoda, navzočega pod evharističnima podobama. Zaradi tega mora biti tabernakelj nameščen na posebno dostojnem mestu v cerkvi; biti mora narejen tako, da poudarja in razjasnjuje resnico o Kristusovi stvarni navzočnosti v svetem zakramentu.

1380

Zelo primerno je, da je Kristus hotel ostati navzoč v svoji Cerkvi na ta edinstveni način. Ker naj bi Kristus po svoji vidni obliki svoje zapustil, nam je hotel podariti zakramentalno navzočnost; ker je bil namenjen, da se daruje na križu v naše odrešenje, je hotel, naj bi imeli živi spomin (memoriale) ljubezni, s katero nas je ljubil "do konca" (Jn 13,1), do žrtvovanja svojega življenja. Kajti v svoji evharistični navzočnosti ostaja skrivnostno sredi med nami kot tisti, ki nas je ljubil ter dal samega sebe za nas (prim. Gal 2,20), in ostaja to pod znamenji, ki izražajo in priobčujejo to ljubezen:

Cerkev in svet zelo potrebujeta evharističnega češčenja. V tem zakramentu ljubezni nas Jezus sam pričakuje. Ne varčujemo s časom, ko hodimo na srečevanje z njim v adoraciji, v kontemplaciji, polni vere in pripravljenosti na zadoščevanje za velike grehe in prestopke sveta. Naj se naša adoracija nikdar ne neha (Janez Pavel II., 1. Dominicae cenae 3).

1381

"Da je v tem zakramentu resnično Kristusovo telo in resnična kri, tega, kakor pravi sv. Tomaž, 'ni mogoče zaznati s čuti, ampak samo z vero, katera se opira na božjo avtoriteto (božje pričevanje)'. Zato glede besed pri sv. Luku 22,19: 'To je moje telo, ki se daje za vas', pravi sv. Ciril: 'Ne dvomi, da je to resnično; sprejmi marveč Odrešenikove besede z vero - ker je namreč Zveličar resnica, se ne laže'" (STh 3,75,1, navedeno po Pavlu VI., MF 18).

Molim te ponižno, skriti Bog nebes,

ki v podobi kruha tajno bivaš res.

Glej, srce ti svoje čisto izročim,

saj pri misli nate v te se ves vtopim.

Moti se na tebi tip, okus, oko,

a kar v veri slišim, verujem trdno.

Vse je res, karkoli Božji Sin uči,

in resnice od njegove večje ni.