Domov/Katekizem/KKC 1377

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1377

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu

1375

Po spremenjenju kruha in vina v Kristusovo telo in v kri postane Kristus navzoč v tem zakramentu. Cerkveni očetje so krepko zatrjevali vero Cerkve v učinkovitost Kristusove besede in delovanja Svetega Duha za izvršitev tega spremenjenja. Tako sv. Janez Zlatousti izjavlja:

Ni človek tisti, ki stori, da darovane reči postanejo Kristusovo telo in njegova kri, marveč Kristus sam, ki je bil križan za nas. Duhovnik, Kristusova podoba, izreka te besede, toda njihova učinkovitost in milost sta božji. To je moje telo, pravi. Ta beseda preoblikuje darovane reči (Prod. Jud. 1,6).

In sveti Ambrož pravi o tem spremenjenju:

Bodimo trdno prepričani, da to ni tisto, kar je izoblikovala narava, temveč to, kar je posvetil blagoslov, in da moč blagoslova prekaša moč narave, ker se po blagoslovu narava sama spremeni... Ali naj torej Kristusova beseda, ki je iz nič mogla narediti nekaj, kar ni obstajalo, ne bi mogla spremeniti bivajoče stvari v tisto, kar še niso bile? Kajti ni manj dati stvarem njihovo prvo naravo kakor pa jim jo spremeniti (Myst. 9,50,52).

1376

Tridentinski koncil povzema katoliško vero in izjavlja: "Ker pa je naš Odrešenik Kristus o tem, kar je nudil pod podobo kruha, rekel, da je v resnici njegovo telo, zato je v božji Cerkvi vedno obstajalo prepričanje, katerega ta sveti cerkveni zbor znova izraža: s posvečenjem kruha in vina se izvrši spremenjenje vsega bistva kruha v bistvo telesa našega Gospoda, Kristusa, in vsega bistva vina v bistvo njegove krvi. To spremenjenje je katoliška Cerkev primerno in v pravem pomenu imenovala spremenjenje bistva (transubstantiatio)" (DzS 1642).

1377

Kristusova evharistična navzočnost se začenja v trenutku posvetitve in traja tako dolgo, dokler obstajata evharistični podobi. Ves Kristus je navzoč v vsaki od podob in ves v vsakem njunem delu, tako da lomljenje kruha ne razdeli Kristusa (prim. trid. koncil: DzS 1641).

1378

Češčenje evharistije. V mašni liturgiji izražamo svojo vero v Kristusovo stvarno (realno) navzočnost pod podobama kruha in vina med drugim s poklekovanjem ali globokimi prikloni v znamenje božjega češčenja (adoracije), izkazovanega Gospodu. "Katoliška Cerkev je to božje češčenje, ki gre evharističnemu zakramentu, izkazovala in izkazuje ne le med mašo, ampak tudi zunaj nje, ko s kar največjo skrbnostjo shranja posvečene hostije, jih izpostavlja slovesnemu češčenju vernikov ter jih prenaša v procesijah" (MF 57).

1379

Sveta shranjevališče (tabernakelj) je bilo v začetku namenjena dostojnemu shranjevanju evharistije, da bi jo mogli zunaj maše prinašati bolnikom in odsotnim. Na osnovi poglobitve vere v Kristusovo stvarno navzočnost v njegovi evharistiji se je Cerkev zavedala smisla tihega češčenja (adoracije) Gospoda, navzočega pod evharističnima podobama. Zaradi tega mora biti tabernakelj nameščen na posebno dostojnem mestu v cerkvi; biti mora narejen tako, da poudarja in razjasnjuje resnico o Kristusovi stvarni navzočnosti v svetem zakramentu.