Spomin (memoriale) dobi v novi zavezi nov pomen. Ko Cerkev obhaja evharistijo, se spominja Kristusove velike noči (pashe) in ta postane navzoča: daritev, ki jo je Kristus daroval enkrat za vselej na krizu, ostaja vedno sedanja (aktualna) (prim. Heb 7,25- 27): "Vsakokrat, ko se na oltarju obhaja kalvarijska daritev, s katero je 'bilo darovano naše velikonočno jagnje, Kristus' (1 Kor 5,7), se izvršuje delo našega odrešenja" (C 3).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 3. člen: Zakrament evharistije › III. Evharistija v odrešenjskem načrtu
Ker je ta daritev spomin (memoriale) Kristusove velike noči (pashe), je evharistija tudi daritev (sacrificium). Daritvenost evharistije se kaže v samih besedah postavitve: "To je moje telo, ki se daje za vas" in "To je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva" (prim. Lk 22,19-20). V evharistiji Kristus daje prav isto telo, katerega je daroval za nas na križu, prav isto kri, ki jo je "za mnoge" prelil "v odpuščanje grehov" (Mt 26,28).
Evharistija je torej daritev, ker ponavzočuje daritev na križu, ker je spomin (memoriale) daritve na križu in ker naklanja njen sad:
Ta naš Bog in Gospod je sicer hotel na oltarju križa s svojo smrtjo enkrat za vselej darovati Bogu Očetu sam sebe, da bi zanje izvršil večno odrešenje. Ker pa s smrtjo njegovo duhovništvo ni smelo ugasniti (Heb 7,24-27), zato je pri zadnji večerji v noči, ko je bil izdan (1 Kor 11,13), /...hotel zapustiti/ Cerkvi, svoji ljubljeni nevesti - kakor to zahteva človeška narava - vidno daritev, s katero naj se ponavzočuje tista krvava daritev, ki jo je enkrat za vselej hotel izvršiti na križu, in naj se do konca sveta ohranja spomin nanjo (1 Kor 11,23sl) ter se naklanja njena zveličavna moč v odpuščanje grehov, ki jih delamo vsak dan (trid. koncil: DzS 1743).
Kristusova daritev in evharistična daritev sta ena sama daritev: "Prav isti je namreč žrtveni dar /hostija/; isti se sedaj daruje po službi duhovnikov, ki je tedaj sam sebe daroval na križu; le način darovanja je različen. /.../ V tej božji daritvi, ki se opravlja pri maši, je vsebovan in se nekrvavo daruje prav isti Kristus, ki je enkrat za vselej sam sebe daroval na oltarju križa" (trid. koncil: DzS 1743).
Evharistija je tudi daritev Cerkve. Cerkev, ki je Kristusovo telo, je udeležena pri darovanjue svoje glave. Skupaj s Kristusom - glavo je darovana v vsej celoti tudi ona sama. Zedinja se z njegovo priprošnjo (posredovanjem) pri Očetu za vse ljudi. V evharistiji postane Kristusova daritev tudi daritev udov njegovega telesa. Življenje vernikov, njihovo poveličevanje, njihovo trpljenje, njihova molitev, njihovo delo - vse to je zedinjeno s Kristusovim hvaljenjem, trpljenjem, molitvijo in delom ter z njegovim popolnim darovanjem in dobi tako novo vrednost. Kristusova daritev, navzoča na oltarju, daje vsem rodovom kristjanov možnost, da se zedinjajo z njegovim darovanjem.
V katakombah je Cerkev pogosto upodobljena kot žena ki moli, ki ima v molitveni drži široko odprte roke. Kakor Kristus, ki je razprostrl roke na križu, se Cerkev po njem, z njim in v njem daruje in moli za vse ljudi.