Cerkev je že v apostolskih časih (prim. 1 Kor 6,11; Heb 10,1; 1 Pt 3,21) in potem stalno razjasnjevala enoto božjega načrta v dveh zavezah na osnovi tipologije. Le-ta prepoznava v božjih delih stare zaveze predpodobe tega, kar je Bog izvršil v polnosti časov v osebi svojega učlovečenega Sina.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 3. člen: Sveto pismo › IV. Kanon Svetega pisma
Kristjani torej berejo Staro zavezo v luči umrlega in vstalega Kristusa. To tipološko branje razkriva neizčrpno vsebino Stare zaveze. Takšno branje ne sme potisniti v pozabo, da Stara zaveza ohranja svojo lastno veljavo razodetja, ki jo je naš Gospod sam znova potrdil (prim. Mr 12,29-31). Z druge strani Nova zaveza zahteva, da jo beremo v luči Stare. Prvotna krščanska kateheza se je k temu stalno zatekala (prim. 1 Kor 5,6-8; 10,1-11). Po starem izreku je Nova zaveza v Stari skrita, medtem ko je Stara v Novi očita: "Novum in Vetere latet et in Novo Vetus patet" (sv. Avguštin, Hept. 2,73; prim. BR 16).
Tipologija pomeni dinamizem v smeri k izpolnitvi božjega načrta, ko "bo Bog vse v vsem" (1 Kor 15,28). Tako na primer poklicanost očakov ali izhod iz Egipta nikdar ne izgubita svoje lastne veljave znotraj božjega načrta z dejstvom, da sta hkrati vmesni stopnji tega načrta.
V. Sveto pismo v življenju Cerkve
"V božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja" (BR 21). "Kristusovim vernikom mora biti na široko odprt dostop do svetega pisma" (BR 22).
"Naj bo preučevanje Svetega pisma tako rekoč duša svete teologije. Iz te svetopisemske besede dobiva zdravo hrano in sveto moč tudi služba besede, to je dušnopastirsko pridiganje, kateheza in sploh vsak krščanski pouk, v katerem mora zavzemati odlično mesto liturgična homilija" (BR 24).