Katekizem katoliške Cerkve

KKC 128

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 3. člen: Sveto pismo › IV. Kanon Svetega pisma

126

Pri nastajanju evangelijev razlikujemo tri stopnje:

1 Jezusovo življenje in učenje. Cerkev trdno vztraja pri tem, da štirje navedeni evangeliji, "katerih zgodovinskost brez obotavljanja zatrjuje, zvesto podajajo to, kar je Jezus, Božji Sin, v času svojega življenja med ljudmi v resnici storil in učil v njihovo zveličanje, do dneva, ko je bil vzet v nebesa" (BR 19).

2 Ustno izročilo. "Apostoli so po Gospodovem vnebohodu to, kar je on govoril in delal, poslušavcem izročili s tistim polnejšim razumevanjem, kakršnega so bili deležni iz izkustva v zvezi z dogodki Kristusovega poveličanja in razsvetljujoče luči Duha resnice" (BR 19).

3 Napisani evangeliji. "Sveti pisatelji so štiri evangelije sestavili tako, da so odbrali nekaj od množice tega, kar je bilo izročeno ali ustno ali tudi še pismeno, nekatere stvari strnili v pregledno enoto ali - z ozirom na položaj cerkva - pojasnili; obdržali so, končno, obliko oznanila, vedno pa tako, da nam priobčujejo neponarejeno resnico o Jezusu" (BR 19).

127

Četverni evangelij zavzema v Cerkvi edinstveno mesto, kakor pričujeta spoštovanje, s katerim ga obdaja liturgija, in neprimerljiva privlačnost, s katero je v vseh časih pritegoval svetnike:

Nobenega nauka ni, ki bi bil boljši, dragocenejši in sijajnejši kakor besedilo evangelija. Glejte na to in ohranjajte to, kar je naš Gospod in Učitelj Kristus učil s svojimi besedami in uresničeval s svojimi dejanji (sv. Cezaria Ml., Rich.).

Paša moje molitve je predvsem evangelij, ves evangelij: v njem najdem vse potrebno za mojo ubogo dušo. V njem odkrijem vedno nove luči, skrite in skrivnostne pomene (sv. Terezija Deteta Jezusa, Avtobiogr. rok. A 83v).

Enota Stare in Nove zaveze

128

Cerkev je že v apostolskih časih (prim. 1 Kor 6,11; Heb 10,1; 1 Pt 3,21) in potem stalno razjasnjevala enoto božjega načrta v dveh zavezah na osnovi tipologije. Le-ta prepoznava v božjih delih stare zaveze predpodobe tega, kar je Bog izvršil v polnosti časov v osebi svojega učlovečenega Sina.

129

Kristjani torej berejo Staro zavezo v luči umrlega in vstalega Kristusa. To tipološko branje razkriva neizčrpno vsebino Stare zaveze. Takšno branje ne sme potisniti v pozabo, da Stara zaveza ohranja svojo lastno veljavo razodetja, ki jo je naš Gospod sam znova potrdil (prim. Mr 12,29-31). Z druge strani Nova zaveza zahteva, da jo beremo v luči Stare. Prvotna krščanska kateheza se je k temu stalno zatekala (prim. 1 Kor 5,6-8; 10,1-11). Po starem izreku je Nova zaveza v Stari skrita, medtem ko je Stara v Novi očita: "Novum in Vetere latet et in Novo Vetus patet" (sv. Avguštin, Hept. 2,73; prim. BR 16).

130

Tipologija pomeni dinamizem v smeri k izpolnitvi božjega načrta, ko "bo Bog vse v vsem" (1 Kor 15,28). Tako na primer poklicanost očakov ali izhod iz Egipta nikdar ne izgubita svoje lastne veljave znotraj božjega načrta z dejstvom, da sta hkrati vmesni stopnji tega načrta.