Krščanski starši bodo priznavali, da ta navada (praksa) ustreza tudi njihovi vlogi hraniteljev življenja, ki jim ga je Bog zaupal (prim. C 11; 41; CS 48; ZCP, kan. 868).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 1. člen: Zakrament krsta › IV. Kdo more prejeti krst?
Navada (praksa) krščevanja majhnih otrok je starodavno izročilo Cerkve. Izrecno je izpričano od drugega stoletja dalje. Zelo možno pa je, da so že vse od začetka apostolskega pridiganja, ko so sprejele krst celotne "hiše" (prim. Apd 16,15.33; 18,8; 1 Kor 1,16), krščevali tudi otroke (prim. Knv, navodilo
Pastoralis actio, v: AAS 72(1980)1137-1156).
Vera in krst
Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16). Toda vera potrebuje občestva verujočih. Vsak vernik more verovati le v veri Cerkve. Vera, ki se zahteva za krst, pa ni popolna in zrela, temveč začetni nastavek vere, ki ga je treba razviti. Katehumen ali njegov boter je vprašan: "I., kaj želiš od božje Cerkve?" In le-ta odgovori: "Vero."
Pri vseh, ki so krščeni, pa naj bodo otroci in odrasli, mora vera po krstu rasti. Zato Cerkev vsako leto obhaja v velikonočni vigiliji obnovitev krstnih obljub. Priprava na krst pripelje le do praga novega življenja. Krst je tisti studenec novega življenja v Kristusu, iz katerega priteka vse krščansko življenje.
Da bi se krstna milost mogla razvijati, je pomembna pomoč staršev. Tu je tudi vloga botra ali botre, ki morata biti trdna vernika, sposobna in pripravljena pomagati novokrščencu, otroku ali odraslemu, na njegovi poti v krščansko življenje (prim. ZCP, kan. 872-874). Njuna naloga je resnična cerkvena služba ("officium"; prim. B 67). Celotna cerkvena skupnost nosi del odgovornosti za razvijanje in ohranjanje v krstu prejete milosti.