Katehumeni so namreč že "povezani s Cerkvijo, že spadajo v Kristusovo hišo in neredko že žive življenje vere, upanja in ljubezni" (M 14) "in že jih mati Cerkev kot svoje objema z ljubeznijo in skrbnostjo" (C 14; prim. ZCP, kan. 206; 788, & 3).
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugi oddelek: Sedem zakramentov Cerkve › Prvo poglavje: Zakramenti uvajanja v krščanstvo › 1. člen: Zakrament krsta › IV. Kdo more prejeti krst?
Krst otrok
Tudi otroci so, ker se rodijo s padlo človeško naravo, omadeževano z izvirnim grehom, potrebni prerojenja v krstu (prim. DzS 1514), da bi bili osvobojeni moči teme in prestavljeni v območje svobode božjih otrok (prim. Kol 1,12-14), h kateri so poklicani vsi ljudje. Popolna zastonjskost odrešenjske milosti se na poseben način razkriva v krstu otrok. Cerkev in starši bi potemtakem otroka oropali neprecenljive milosti, ki je v tem, da postane božji otrok, če bi mu ne podelili krsta kmalu po rojstvu (prim. ZCP, kan. 867; ZVCP, kan. 681 686,1).
Krščanski starši bodo priznavali, da ta navada (praksa) ustreza tudi njihovi vlogi hraniteljev življenja, ki jim ga je Bog zaupal (prim. C 11; 41; CS 48; ZCP, kan. 868).
Navada (praksa) krščevanja majhnih otrok je starodavno izročilo Cerkve. Izrecno je izpričano od drugega stoletja dalje. Zelo možno pa je, da so že vse od začetka apostolskega pridiganja, ko so sprejele krst celotne "hiše" (prim. Apd 16,15.33; 18,8; 1 Kor 1,16), krščevali tudi otroke (prim. Knv, navodilo
Pastoralis actio, v: AAS 72(1980)1137-1156).
Vera in krst
Krst je zakrament vere (prim. Mr 16,16). Toda vera potrebuje občestva verujočih. Vsak vernik more verovati le v veri Cerkve. Vera, ki se zahteva za krst, pa ni popolna in zrela, temveč začetni nastavek vere, ki ga je treba razviti. Katehumen ali njegov boter je vprašan: "I., kaj želiš od božje Cerkve?" In le-ta odgovori: "Vero."