Domov/Katekizem/KKC 1140

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1140

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › I. Kdo obhaja zakramente?

1138

V združenju s Kristusom imajo delež pri poveličevanju Boga in izpolnjevanju njegovega načrta: nebeške moči (prim. Raz 4-5; Iz 6,2-3), vse stvarstvo (štiri živa bitja), služabniki stare in nove zaveze (štiriindvajset starešin), novo božje ljudstvo (sto štirinštiridesettisoč: prim. Raz 7,1-8; 14,1), zlasti mučenci pomorjeni "zaradi božje besede" (Raz 6,9-11) in najsvetejša božja Mati (žena: prim. Raz 12; Jagnjetova nevesta: prim. Raz 21,9) in končno "velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9).

1139

Tega večnega bogoslužja nas napravljata deležne Duh in Cerkev, kadar v zakramentih obhajamo skrivnost odrešenja.

Kdo obhaja zakramentalno bogoslužje

1140

Obhaja celotna skupnost, Kristusovo telo, zedinjeno s svojo glavo. "Bogoslužna dejanja niso zasebna dejanja, marveč opravila Cerkve, ki je 'zakrament edinosti', sveto ljudstvo, ki ga zedinjajo in urejajo škofje. Zato so stvar celotnega telesa Cerkve, ga razodevajo in prizadevajo; posameznih njegovih udov pa se dotikajo na različen način, v skladu z različnostjo stanov, nalog in dejavnega sodelovanja" (B 26). Zato pa "kadar obredi po svoji naravi zahtevajo občestveno obhajanje, ko se jih verniki udeležujejo in pri njih dejavno sodelujejo, tedaj je treba poudariti, da mora imeti tako obhajanje, kolikor je mogoče, prednost pred posamičnim in tako rekoč zasebnim obhajanjem" (B 27).

1141

Bogoslužje obhaja zbrano občestvo krščenih, ki so "s prerojenjem in z maziljenjem s Svetim Duhom posvečeni za duhovno stavbo in za sveto duhovništvo, da bi z vsemi dejanji krščanskega človeka darovali duhovne daritve" (C 10). To "skupno duhovništvo" je duhovništvo Kristusa, edinega duhovnika, in deležni so ga vsi njegovi udje (prim. C 10; 34; D 2):

Mati Cerkev zelo želi vse vernike privesti k tistemu polnemu, zavestnemu in dejavnemu sodelovanju pri bogoslužnih opravilih, ki ga od njih zahteva že bistvo bogoslužja in do katerega ima krščansko ljudstvo, "izvoljen rod, kraljevo duhovništvo, svet narod, pridobljeno ljudstvo" (1 Pt 2,9; prim. 2,4-5) v moči krsta pravico in dolžnost (B 14).

1142

Toda "ti udje pa nimajo vsi iste vloge" (Rim 12,4). Nekatere ude pokliče Bog, v Cerkvi in po Cerkvi k posebni službi v skupnosti. Ti služabniki so izbrani in posvečeni z zakramentom svetega reda, po katerem jih Sveti Duh napravlja sposobne, da delujejo v osebi Kristusa - glave v prid vseh udov Cerkve (prim. D 2 in 15). Posvečeni služabnik je kakor "ikona" Kristusa - duhovnika. Ker se zakrament Cerkve v polnosti razodeva v evharistiji, zato se škofova služba in v občestvu z njim služba duhovnikov in diakonov kaže najprej pri vodenju obhajanja evharistije.