Domov/Katekizem/KKC 1138

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1138

Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti › Drugo poglavje: Zakramentalno obhajanje velikonočne skrivnosti › 1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja › I. Kdo obhaja zakramente?

1. člen: Obhajanje Cerkvenega bogoslužja

I. Kdo obhaja zakramente?

1136

Bogoslužje je "dejanje" "celotnega Kristusa" ("Christus totus" = ves Kristus). Tisti, ki ga že zdaj obhajajo onstran znamenj, so že pri nebeškem bogoslužju, kjer je obhajanje docela občestvo in praznik.

Kdo obhaja nebeško bogoslužje

1137

Razodetje sv. Janeza, ki ga beremo pri bogoslužju Cerkve nam najprej razodeva v nebesih stoječi "prestol" in "nekoga", ki sedi "na prestolu" (Raz 4,2): to je Gospod Bog (prim. Iz 6,1; Ezk 1,26- 28). Nato nam pokaže zaklano in stoječe "Jagnje" (Raz 5,6; prim Jn 1,29): to je Kristus, križani in vstali, edini veliki duhovnik pravega svetišča (prim. Heb 4,14-15; 10,19-21 idr.), isti, "ki daruje in je darovan, ki daje in je dan (Anafora iz bogoslužja sv. Janeza Zlatoustega). Končno razodene "reko žive vode, bleščečo kakor kristal", izvirajočo "izpod prestola Boga in Jagnjeta" (Raz 22,1), kar je eden od najlepših simbolov Svetega Duha (prim. Jn 4,10-14; Raz 21,6).

1138

V združenju s Kristusom imajo delež pri poveličevanju Boga in izpolnjevanju njegovega načrta: nebeške moči (prim. Raz 4-5; Iz 6,2-3), vse stvarstvo (štiri živa bitja), služabniki stare in nove zaveze (štiriindvajset starešin), novo božje ljudstvo (sto štirinštiridesettisoč: prim. Raz 7,1-8; 14,1), zlasti mučenci pomorjeni "zaradi božje besede" (Raz 6,9-11) in najsvetejša božja Mati (žena: prim. Raz 12; Jagnjetova nevesta: prim. Raz 21,9) in končno "velika množica, ki je nihče ne bi mogel prešteti, iz vseh narodov, ljudstev in jezikov" (Raz 7,9).

1139

Tega večnega bogoslužja nas napravljata deležne Duh in Cerkev, kadar v zakramentih obhajamo skrivnost odrešenja.

Kdo obhaja zakramentalno bogoslužje

1140

Obhaja celotna skupnost, Kristusovo telo, zedinjeno s svojo glavo. "Bogoslužna dejanja niso zasebna dejanja, marveč opravila Cerkve, ki je 'zakrament edinosti', sveto ljudstvo, ki ga zedinjajo in urejajo škofje. Zato so stvar celotnega telesa Cerkve, ga razodevajo in prizadevajo; posameznih njegovih udov pa se dotikajo na različen način, v skladu z različnostjo stanov, nalog in dejavnega sodelovanja" (B 26). Zato pa "kadar obredi po svoji naravi zahtevajo občestveno obhajanje, ko se jih verniki udeležujejo in pri njih dejavno sodelujejo, tedaj je treba poudariti, da mora imeti tako obhajanje, kolikor je mogoče, prednost pred posamičnim in tako rekoč zasebnim obhajanjem" (B 27).