Navdihnjene knjige uče resnico. "Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu" (BR 11).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 3. člen: Sveto pismo › III. Sveti Duh, razlagalec Svetega pisma
Vendar pa krščanska vera ni "religija knjige". Krščanstvo je religija božje "besede", "ne zapisane in neme besede, marveč učlovečene in žive Besede" (sv. Bernard, hom. miss. 4,11). Da ne ostane mrtva črka, je potrebno, da nam Kristus, večna Beseda živega Boga, po Svetem Duhu "odpre razum" za umevanje Svetega pisma (prim. Lk 24,45).
III. Sveti Duh, razlagalec Svetega pisma
V Svetem pismu Bog govori človeku na človeški način. Za pravilno razlago Svetega pisma je torej treba paziti na to, kar so človeški avtorji v resnici hoteli povedati, in na to, kar nam je Bog po njihovih besedah res hotel razkriti (prim. BR 12).
Da odkrijemo namen svetih pisateljev, je treba upoštevati razmere njihovega časa in njihove kulture, "literarne vrste", ki so bile v rabi v onem razdobju, tedaj običajne načine čutenja, govorjenja in pripovedovanja. "Kajti resnica je zdaj tako zdaj drugače podana in izražena v tekstih, ki so na različen način zgodovinske, preroške ali pesniške narave, ali v drugačnih govornih vrstah" (BR 12).
Toda ker je Sveto pismo navdihnjeno, obstaja še drugo našelo pravilne razlage, nič manj pomembno od prejšnjega, in brez katerega bi Sveto pismo ostalo mrtva črka: "Sveto pismo moramo brati in razlagati v istem Duhu, v katerem je bilo napisano" (BR 12).
Drugi vatikanski cerkveni zbor naznašuje tri kriterije za takšno razlago Svetega pisma, kakršna se sklada z Duhom, ki je Sveto pismo navdihnil (prim. BR 12):