Bog je navdihnil človeške avtorje svetih knjig. "Pri sestavljanju svetih knjig je Bog izbral ljudi, ki jih je tako naravnal, da so ob uporabi svojih sposobnosti in moči - na temelju njegovega delovanja v njih in po njih - kot resnični avtorji zapisali vse to in samo to, kar je on hotel" (BR 11).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 3. člen: Sveto pismo › II. Navdihnjenje in resničnost Svetega pisma
Navdihnjene knjige uče resnico. "Ker moramo torej vse to, kar trdijo navdihnjeni avtorji ali hagiografi, imeti za trditev Svetega Duha, zato moramo izpovedovati, da svetopisemske knjige zanesljivo, zvesto in brez zmote učijo resnico, ki jo je Bog hotel imeti zaradi našega zveličanja zapisano v Svetem pismu" (BR 11).
Vendar pa krščanska vera ni "religija knjige". Krščanstvo je religija božje "besede", "ne zapisane in neme besede, marveč učlovečene in žive Besede" (sv. Bernard, hom. miss. 4,11). Da ne ostane mrtva črka, je potrebno, da nam Kristus, večna Beseda živega Boga, po Svetem Duhu "odpre razum" za umevanje Svetega pisma (prim. Lk 24,45).
III. Sveti Duh, razlagalec Svetega pisma
V Svetem pismu Bog govori človeku na človeški način. Za pravilno razlago Svetega pisma je torej treba paziti na to, kar so človeški avtorji v resnici hoteli povedati, in na to, kar nam je Bog po njihovih besedah res hotel razkriti (prim. BR 12).
Da odkrijemo namen svetih pisateljev, je treba upoštevati razmere njihovega časa in njihove kulture, "literarne vrste", ki so bile v rabi v onem razdobju, tedaj običajne načine čutenja, govorjenja in pripovedovanja. "Kajti resnica je zdaj tako zdaj drugače podana in izražena v tekstih, ki so na različen način zgodovinske, preroške ali pesniške narave, ali v drugačnih govornih vrstah" (BR 12).