Beseda "liturgija" izvirno pomeni "javno opravilo", "službo ljudstva in v prid ljudstvu". V krščanskem izročilu hoče beseda povedati, da je božje ljudstvo udeleženo pri "božjem delu" (prim. Jn 17,4). Po liturgiji Kristus, naš odrešenik in veliki duhovnik, nadaljuje v svoji Cerkvi, z njo in po njej, delo našega odrešenja:
Drugi del: Obhajanje krščanske skrivnosti
Besedo "liturgija" Nova zaveza uporablja, da označuje ne le obhajanje bogočastja (prim. Apd 13,2; Lk 1,23), temveč tudi oznanjevanje evangelija (prim. Rim 15,16; Flp 2,14-17 in 2,30) in dela ljubezni (prim. Rim 15,27; 2 Kor 9,12; Flp 2,25). V vseh teh položajih gre za božjo službo in službo ljudi. V obhajanju liturgije je Cerkev služabnica po podobi svojega Gospoda, edinega "liturga" (prim. Heb 8,2 in 6), udeležena pri njegovem preroškem (oznanjevanje) in kraljevskem (služenje v ljubezni) duhovništvu (bogočastje).
Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje. Zato je vsako bogoslužno opravilo kot dejanje Kristusa duhovnika in njegovega telesa, ki je Cerkev, na najodličnejši način sveto dejanje; učinkovitosti tega dejanja v istem redu in v isti stopnji ne doseže nobeno drugo cerkveno dejanje (B 7).
Liturgija kot studenec življenja
Kot Kristusovo delo je liturgija obenem dejanje njegove Cerkve. Liturgija uresničuje in razodeva Cerkev kot vidno znamenje občestva Boga in ljudi po Kristusu. Liturgija vključuje vernike v novo življenje skupnosti in vsebuje vabilo, naj se je vsi udeležujejo "zavestno, dejavno in plodovito" (B 11).
"Sveto bogoslužje ne izčrpava celotnega delovanja Cerkve" (B 9): predpostavlja namreč evangelizacijo, vero in spreobrnjenje; šele tedaj more obroditi sadove v življenju vernikov: novo življenje v skladu z Duhom, zavzeto dejavnost pri poslanstvu Cerkve in služenje njeni edinosti.
Molitev in liturgija
Liturgija je tudi udeleženost pri Kristusovi molitvi, ki se obrača na Očeta v Svetem Duhu. V njej najde vsaka krščanska molitev svoj izvir in svoj cilj. Prek liturgije je notranji človek ukoreninjen in utemeljen (prim. Ef 3,16-17) v "vJliki ljubezni, s katero nas je (Oče) vzljubil" (Ef 2,4) v svojem ljubljenem Sinu. Prav to "čudovito božje delo" je tisto, ki ga živimo in ponotranjamo z vsako molitvijo "ob vsaki priložnosti ... v Duhu" (Ef 6,18).