Besedo "liturgija" Nova zaveza uporablja, da označuje ne le obhajanje bogočastja (prim. Apd 13,2; Lk 1,23), temveč tudi oznanjevanje evangelija (prim. Rim 15,16; Flp 2,14-17 in 2,30) in dela ljubezni (prim. Rim 15,27; 2 Kor 9,12; Flp 2,25). V vseh teh položajih gre za božjo službo in službo ljudi. V obhajanju liturgije je Cerkev služabnica po podobi svojega Gospoda, edinega "liturga" (prim. Heb 8,2 in 6), udeležena pri njegovem preroškem (oznanjevanje) in kraljevskem (služenje v ljubezni) duhovništvu (bogočastje).
Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje. Zato je vsako bogoslužno opravilo kot dejanje Kristusa duhovnika in njegovega telesa, ki je Cerkev, na najodličnejši način sveto dejanje; učinkovitosti tega dejanja v istem redu in v isti stopnji ne doseže nobeno drugo cerkveno dejanje (B 7).