Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v božje veselje.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › VI. Upanje na novo nebo in novo zemljo
Na osnovi "občestva svetnikov" Cerkev priporoča rajne božjemu usmiljenju in daruje zanje priprošnje, zlasti sveto evharistično daritev.
Cerkev po Kristusovem zgledu opozarja vernike na "žalostno in bridko stvarnost večne smrti" (DCG 69), ki jo imenujemo tudi "pekel".
Glavna kazen pekla obstoji v večni ločenosti od Boga, v katerem edinem more človek imeti življenje in srečo, ki je bil zanju ustvarjen in po katerih hrepeni.
Cerkev moli za to, da bi se nihče ne pogubil: "Gospod, ne daj, da bi bil kdaj ločen od tebe". Če je res, da nihče ne more sam sebe zveličati, je tudi res, da "Bog hoče, da bi se vsi ljudje zveličali" (1 Tim 2,4) in da je pri njem "vse mogoče" (Mt 19,26).