Domov/Katekizem/KKC 1043

Katekizem katoliške Cerkve

KKC 1043

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 12. člen: Verujem ... večno življenje › VI. Upanje na novo nebo in novo zemljo

1041

Sporočilo o poslednji sodbi kliče k spreobrnjenju, dokler Bog ljudem še daje "čas milosti in dan rešitve" (2 Kor 6,2). Navdihuje nas s svetim strahom pred Bogom. Zavezuje nas, da se zavzemamo za pravico božjega kraljestva. Oznanja "blaženo upanje" (Tit 2,13) z ozirom na vrnitev Gospoda, ki "bo prišel, da se poveliča v svojih svetih" in se izkaže čudovitega "v vseh, ki so verovali" (2 Tes 1,1O).

VI. Upanje na novo nebo in novo zemljo

1042

Ob koncu časov bo božje kraljestvo prišlo do svoje polnosti. Po poslednji sodbi bodo pravični na veke kraljevali s Kristusom, poveličani po telesu in po duši in tudi vesolje samo bo prenovljeno:

Tedaj bo "Cerkev ... dosegla dovršitev v nebeški slavi, ko bo ... s človeškim rodom v Kristusu popolnoma prenovljen tudi ves svet, ki je tesno zvezan s človekom in se po njem približuje svojemu namenu" (C 48).

1043

To skrivnostno prenovitev, v kateri bosta preoblikovana človeštvo in svet, Sveto pismo imenuje "novo nebo in novo zemljo" (2 Pt 3,13; prim. Raz 21,1). Dokončno bo uresničen božji načrt, ki je bil "spet zediniti v Kristusu kot eni glavi vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji" (Ef 1,1O).

1044

V tem "novem vesoljstvu" (prim. Raz 21,5), nebeškem Jeruzalemu, bo Bog sam prebival med ljudmi. "Obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Zakaj prejšnji svet je minil" (Raz 21,4; prim. 21,27).

1045

Za človeka bo ta dovršitev pomenila poslednje uresničenje edinosti človeškega rodu, ki jo je Bog hotel že takoj s stvarjenjem in ki ji je potujoča Cerkev "nekak zakrament" (C 1). Tisti, ki bodo zedinjeni s Kristusom, bodo sestavljali skupnost odrešenih, sveto božje mesto (Raz 21,2) in "Jagnjetovo nevesto" (Raz 21,9). Le-ta ne bo več ranjena z grehom, madeži (prim. Raz 21,27), sebičnostjo, kar vse razbija in ranja zemeljsko skupnost ljudi. Blaženo gledanje, v katerem se bo Bog neizčrpno odpiral izvoljenim, bo neusahljiv studenec sreče, miru in medsebojnega občestva.