Smrt je konec človekovega zemeljskega romanja, časa milosti in usmiljenja, ki mu ga Bog podarja zato, da bi uresničil svoje zemeljsko življenje po božjem načrtu in izvršil odločitev glede svoje dokončne usode. "Po dovršitvi le enkratnega teka našega zemeljskega življenja" (C 48) se ne bomo nič več vrnili v druga zemeljska življenja. "Ljudem je določeno enkrat umreti" (Heb 9,27). Nikakršne "reinkarnacije" (zopetnega utelešenja) ni po smrti.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 10. člen: VERUJEM ... ODPUščANJE GREHOV › II. Umreti v Kristusu Jezusu
Cerkev nas spodbuja, naj se pripravimo na uro naše smrti ("Nagle in neprevidene smrti, reši nas, o Gospod": litanije vseh svetnikov), naj se obračamo k božji Materi, da bi prosila za nas "ob naši smrtni uri" (molitev "Zdrava, Marija"), in naj se izročamo svetemu Jožefu, zavetniku za srečno smrt:
Kar misliš in delaš, misli in delaj, kakor bi že danes moral umreti. Ko bi imel čisto vest, bi se tudi smrti posebno ne bal. Bolje bi bilo, grehov se varovati, kakor pa bežati pred smrtjo. Če danes nisi pripravljen, kako boš pa jutri? (Hoja za Kristusom 1,23,1).
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti, ki ji nihče v življenju ne uide. Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu, a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji, zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega (sv. Frančišek Asiški, Sončna pesem).
Na kratko
"Caro salutis est cardo" ("Meso je stožer odrešenja in zveličanja" (Tertulijan, res. 8,2). Verujemo v Boga, ki je stvarnik mesa; verujemo v Besedo, ki je postala meso, da bi odkupila (rešila) meso; verujemo v vstajenje mesa, dovršitev stvarjenja in odrešenje mesa.
S smrtjo se duša loči od telesa, toda v vstajenju bo Bog vrnil neminljivo življenje našemu preoblikovanemu telesu, ko ga bo znova zedinil z našo dušo. Kakor je Kristus vstal in živi na veke, tako bomo tudi mi vsi vstali poslednji dan.
"Verujemo v resnično vstajenje tega mesa, ki ga sedaj nosimo" (DS 854). Medtem ko se seje v grob minljivo telo, vstaja telo, ki je neminljivo (prim. 1 Kor 15,42), "duhovno telo" (1 Kor 15,44).