Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. Takšna pobuda je normalna prvina življenja Cerkve:
Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve; po njih je Cerkev življenjsko počelo človeške družbe. Zato morajo oni, posebej oni, imeti vedno bolj jasno zavest, da ne le pripadajo Cerkvi, ampak da so oni Cerkev, se pravi skupnost vernikov na zemlji pod vodstvom skupnega poglavarja, papeža, in škofov v občestvu z njim. Ti so Cerkev (Pij XII., govor 20. februarja 1946: nav. Janez Pavel II., CL 9).