Cerkev priznava v drugih verstvih iskanje neznanega Boga "v sencah in podobah", Boga, ki je nepoznan, a vendarle blizu, ker je on tisti, ki daje vsem življenje in dihanje in vse, in ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali. Tako Cerkev vse tisto, kar je mogoče najti v verstvih dobrega in resničnega, ceni "kot pripravo na evangelij in kot dar tistega, ki razsvetljuje vsakega človeka, da bi končno imel življenje" (C 16; prim. N 2; EN 53).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › III. Cerkev je katoliška
Toda ljudje v svojem religioznem ravnanju kažejo tudi svoje meje in zmote, ki v njih pačijo božjo podobo:
Često so ljudje, prevarani od hudobnega duha, postali v svojih mislih prazni in so zamenjali božjo resnico z lažjo ter služili stvari bolj kakor Stvarniku, ali pa živijo in umirajo na tem svetu brez Boga in se izpostavljajo nevarnosti končnega obupa (C 16).
Oče je hotel sklicati vse človeštvo v Cerkev svojega Sina prav zato, da bi znova zbral vse svoje otroke, ki so se zaradi greha razpršili in zablodili. Cerkev je prostor, kjer mora človeštvo znova najti svojo edinost in svoje odrešenje. Cerkev je "spravljeni svet" (sv. Avguštin, serm. 96,7,9). Je ladja, ki "pleno dominicae crucis velo Sancti Spiritus flatu in hoc bene navigat mundo" ("s polnim jadrom Gospodovega križa in gnana po vetju Svetega Duha srečno plove po tem svetu" (sv. Ambrož, virg. 18,118). Po spet drugi podobi, ki je bila draga cerkvenim očetom, jo prispodablja Noetova ladja, ki edina rešuje iz vesoljnega potopa (prim. še 1 Pt 3,20-21).
"Zunaj Cerkve ni zveličanja"
Kako je treba razumeti to trditev, ki jo pogosto najdemo pri cerkvenih očetih? Formulirana v pozitivni obliki pomeni, da celotno odrešenje in zveličanje prihaja od Kristusa-glave po Cerkvi, ki je njegovo telo:
Oprt na Sveto pismo in izročilo (cerkveni zbor) uči, da je ta potujoča Cerkev potrebna za zveličanje. Srednik in pot zveličanja je namreč samo Kristus, navzoč za nas v svojem telesu, ki je Cerkev. Ko je on sam z izrečnimi besedami zabičeval potrebnost vere in krsta, je hkrati potrdil potrebnost Cerkve, v katero vstopajo ljudje s krstom kakor skozi vrata. Zato se ne bi mogli zveličati tisti ljudje, ki vedo, da je Bog po Jezusu Kristusu ustanovil katoliško Cerkev kot potrebno za zveličanje, pa bi vendarle ne hoteli vanjo vstopiti ali v njej vztrajati" (C 14).
Ta trditev ne meri na tiste, ki brez svoje krivde ne poznajo Kristusa in njegove Cerkve:
Tisti namreč, ki brez lastne krivde ne poznajo Kristusovega evangelija in njegove Cerkve, a iščejo Boga z iskrenim srcem in skušajo pod vplivom milosti v dejanjih spolnjevati njegovo voljo, kakor jo spoznavajo po glasu vesti, morejo doseči večno zveličanje" (C 16; prim. DS 3866-3872).