Cerkev je Kristusova nevesta: Kristus jo je ljubil in dal zanjo sam sebe. Očistil jo je s svojo krvjo. Naredil jo je za rodovitno mater vseh božjih otrok.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev, Božje ljudstvo
Cerkev je svetišče Svetega Duha. Duh je kakor duša skrivnostnega telesa, počelo njenega življenja, enote v različnosti ter bogastva njenih darov in karizem.
"Tako vesoljna Cerkev stopa pred nas kot 'ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha' (sv. Ciprijan)" (C 4).
"To je edina Kristusova Cerkev, katero v veroizpovedi priznavamo kot eno, sveto, katoliško in apostolsko" (C 8). Ti štirje med seboj neločljivo povezani pridevki (prim. DS 2888) označujejo bistvene poteze Cerkve in njenega poslanstva. Cerkev jih nima sama iz sebe; Kristus je tisti, ki po Svetem Duhu daje svoji Cerkvi, da je ena, sveta, katoliška in apostolska; in on je tudi tisti, ki jo kliče, naj uresničuje vsako od teh lastnosti.
Samo vera more prepoznati, da ima Cerkev te lastnosti iz svojega božjega izvora. Njihova zgodovinska javljanja so znaki (notae), ki tudi jasno govorijo človeškemu razumu. Cerkev je, kakor pravi 1. vatikanski koncil, "zaradi svoje ... svetosti, vesoljne edinosti in nepremagljive trdnosti že sama po sebi velik in stalen nagib verovnosti ter neovrgljivo pričevanje, da ima božje poslanstvo" (DS 3013).
"Sveta skrivnost edinosti Cerkve" (E 2)