Karizme je treba sprejemati s hvaležnostjo; to velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve. Karizme so namreč čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolata in za svetost vsega Kristusovega telesa; seveda pod pogojem, da gre za darove, ki resnično prihajajo od Svetega Duha, in če se uporabljajo in izvršujejo tako, kakor se v polnosti sklada s pristnimi pobudami prav istega Duha, to se pravi v skladu z ljubeznijo, resničnim merilom za karizme (prim. 1 Kor 13).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 2. odstavek: Cerkev kot Božje ljudstvo, Kristusovo telo › I. Cerkev, Božje ljudstvo
V tem smislu se pokaže, da je vedno potrebno tudi razločevanje karizem. Nobena karizma ne odvezuje od upoštevanja pastirjev Cerkve in od podrejanja tem pastirjem. "Njim gre posebej naloga, da ne ugašajo Duha, ampak vse preskušajo in, kar je dobro, ohranijo" (C 12), da bi tako vse karizme v svoji raznovrstnosti in medsebojnem dopolnjevanju sodelovale za "skupni blagor" (1 Kor 12,7) (prim. C 30; CL 24).
Na kratko
"Kristus Jezus je dal sam sebe za nas, da bi nas odkupil iz vse krivičnosti in nas zase očistil kot izvoljeno ljudstvo" (Tit 2,14).
"Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo, določeno za božjo last" (1 Pt 2,9).
V božje ljudstvo človek vstopi z vero in krstom. "Vsi ljudje so poklicani, da pripadajo novemu božjemu ljudstvu" (C 13), da bi v Kristusu "ljudje sestavljali eno družino in eno božje ljudstvo" (M 1).