To živo predajanje, izvrševano v Svetem Duhu, se imenuje izročilo, kolikor je različno od Svetega pisma, čeprav tesno povezano z njim. Po njem "Cerkev s svojim naukom, življenjem in bogočastjem trajno nadaljuje in vsem rodovom predaja naprej vse, kar sama je, vse, kar veruje" (BR 8). "Izjave cerkvenih očetov pričujejo za oživljajočo navzočnost tega izročila, katerega bogastvo se izliva v dejavnost in življenje Cerkve, ki veruje in moli" (BR 8).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 2. člen: Predajanje Božjega razodetja naprej › II. Razmerje med izročilom in svetim pismom
Tako ostaja samopriobčenje Očeta po svoji Besedi v Svetem Duhu navzoče in delujoče v Cerkvi: "Bog, ki je nekoč govoril, stalno govori z nevesto svojega ljubljenega Sina, in Sveti Duh, po katerem odmeva živi glas evangelija v Cerkvi in po njej v svetu, vodi vernike v vso resnico ter napravlja, da Kristusova beseda med njimi v obilju prebiva" (BR 8).
Skupni izvir...
II. Razmerje med izročilom in svetim pismom
"Sveto izročilo in sveto pismo sta med seboj tesno povezana in drug drugega deležna. Iz istega božjega studenca pritekata oba in se tako rekoč zlivata v enoto ter se usmerjata k istemu cilju" (BR 9). Oba napravljata, da je v Cerkvi navzoča in rodovitna skrivnost Kristusa, ki je obljubil, da bo ostal s svojimi "vse dni do dovršitve sveta" (Mt 28,20).
...dva različna načina predajanja
"Sveto pismo je namreč božja beseda, kolikor je ob navdihovanju božjega Duha pismeno zaznamovana."
"Sveto izročilo pa božjo besedo, ki sta jo Kristus Gospod in Sveti Duh zaupala apostolom, v celoti predaja naprej njihovim naslednikom, da jo ob razsvetljujočem vodstvu Duha resnice v svojem oznanjevanju zvesto ohranjajo, razlagajo in razširjajo".
Iz tega sledi, da Cerkev, ki ji je zaupano predajanje in razlaganje razodetja, "svoje gotovosti glede vsega, kar je razodeto, ne zajema samo iz Svetega pisma. Zato je oboje treba sprejemati in ceniti z enako ljubeznijo in spoštovanjem" (BR 9).