"To kraljestvo sije ljudem iz Kristusove besede, njegovih dejanj in njegove navzočnosti" (C 5). Sprejeti Jezusovo besedo pomeni "sprejeti božje kraljestvo" (pr. t.). Kal in začetek kraljestva je "mala čreda" (Lk 12,32) tistih, ki jih je Jezus pričel sklicevat okoli sebe in jim je sam pastir (prim. Mt 10,16; 26,31; Jn 10,1-21). Oni sestavljajo resnično Jezusovo družino (prim. Mt 12,49). Tiste, ki jih je tako zbral okoli sebe, je učil novega "načina življenja in delovanja", a naučil jih je tudi posebno molitev (prim. Mt 5-6).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › V. Očetovem srcu porojena zamisel
Gospod Jezus je svoji skupnosti dal strukturo, ki bo ostala prav do popolne dovršitve božjega kraljestva. Sem spada predvsem izvolitev dvanajsterih s Petrom kot njihovo glavo (prim. Mr 3,14-15). Ti so kot predstavniki dvanajsterih Izraelovih rodov (prim. Mt 19,28; Lk 22,30) temeljni kamni novega Jeruzalema (prim. Raz 21,12-14). Dvanajsteri (prim. Mr 6,7) in drugi učenci (prim. Lk 10,1-2) imajo delež pri Kristusovem poslanstvu, pri njegovi oblasti, a tudi njegovi usodi (prim. Mt 10,25; Jn 15,20). Z vsemi temi dejanji je Kristus pripravljal in gradil svojo Cerkev.
Toda rodila se je Cerkev prvenstveno iz popolne Kristusove daritve za naše odrešenje, daritve, ki je bila anticipirana (vnaprej izvršena) v postavitvi evharistije, realizirana (uresničena) pa je bila na križu. "Kri in voda, ki sta pritekli iz odprte strani križanega Jezusa", sta "znamenje začetka in rasti Cerkve" (C 3). "Iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudoviti zakrament vse Cerkve" (B 5). Kakor je bila Eva izoblikovana iz strani zaspalega Adama, tako se je Cerkev rodila iz prebodenega srca Jezusa Kristusa, umrlega na križu (prim. sv. Ambrož, luc. 2,85-89).
Cerkev stopi v javnost s prihodom Svetega Duha
"Ko je Sin dokončal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev" (C 4). Tedaj se je Cerkev "pred množico javno pokazala in evangelij se je z oznanjevanjem začel širiti med narodi" (M 4). Ker je Cerkev "sklicevanje" (zbiranje) vseh ljudi k odrešenju in zveličanju, je po sami svoji naravi misijonarska: Kristus jo pošilja med vse narode, da bi jih napravila za njegove učence (prim. Mt 28,19-20; M 2; 5-6).
Da bi Sveti Duh uresničil to, za kar je poslan, v ta namen "obdarja in vodi Cerkev z različnimi hierarhičnimi in karizmatičnimi darovi" (C 4). "Zato Cerkev, ki je obdarjena z darovi svojega ustanovitelja in se zvesto drži njegove zapovedi ljubezni, ponižnosti in zatajevanja, prejema poslanstvo, da oznanjuje in vzpostavlja Kristusovo in božje kraljestvo med vsemi narodi. Tako je Cerkev na zemlji kal in začetek tega kraljestva" (C 5).