II. Izvor, ustanovitev in poslanstvo Cerkve
Če naj se poglobimo v skrivnost Cerkve, je primerno, da najprej razmišljamo o njenem izvoru v zamisli presvete Trojice in o postopnem uresničevanju te zamisli v zgodovini.
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 9. člen: Verujem ... sveto katoliško cerkev › 1. odstavek: Cerkev v Božjem načrtu › V. Očetovem srcu porojena zamisel
Če naj se poglobimo v skrivnost Cerkve, je primerno, da najprej razmišljamo o njenem izvoru v zamisli presvete Trojice in o postopnem uresničevanju te zamisli v zgodovini.
"Večni Oče je po docela svobodnem, skrivnostnem načrtu svoje modrosti in dobrote ustvaril vesoljni svet. Sklenil je dvigniti ljudi k deležnosti pri božjem življenju". K temu življenju kliče v svojem Sinu vse ljudi: "Tiste, ki verujejo v Kristusa, je sklenil sklicati v sveto Cerkev". Ta "božja družina" se po Očetovi previdnosti stopnjema vzpostavlja in realizira skozi obdobja človeške zgodovine: dejansko je Cerkev "bila že od začetka sveta napovedana v predpodobah, čudovito pripravljena v zgodovini izraelskega ljudstva in v stari zavezi, ustanovljena v poslednjih časih in razglašena z izlitjem Svetega Duha. Ob koncu vekov pa bo ta Cerkev dosegla dovršitev v poveličanju" (C 2).
"Svet je bil ustvarjen zaradi Cerkve", so govorili kristjani prvih časov (Hermas, vis. 2,4,1; prim. Aristid, apol. 16,6; Justin, apol. 2,7). Bog je ustvaril svet zaradi tega, da bi mu dal delež pri svojem božjem življenju, pri občestvu božjega življenja, ki se uresničuje po "zbiranju" ljudi v Kristusu, to je po Cerkvi. Cerkev je cilj vsega ustvarjenega (prim. sv. Epifanij, haer. 1,1,5) in celo bridke dogodke, kakor sta bila padec angelov in človekov greh, je Bog dopustil samo kot priložnost in sredstvo za to, da bi razvil celotno moč svoje roke, vso mero ljubezni, ki jo je hotel podariti svetu:
Kakor je božja volja dejanje in kakor se imenuje svet, tako je njegova namera odrešenje in zveličanje ljudi in ta namera se imenuje Cerkev (Klemen Aleksandrijski, paed. 1,6).
Zbiranje božjega ljudstva se začne takoj v trenutku, ko je greh porušil občestvo ljudi z Bogom in med njimi samimi. Zbiranje Cerkve je tako rekoč božji odziv na kaos, ki ga je povzročil greh. To novo zedinjevanje se uresničuje na skrivoma znotraj vseh ljudstev: "(Bogu) je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna" (Apd 10,35; prim. C 9; 13; 16).
Daljna priprava na zbiranje božjega ljudstva se začne s tem, ko Bog pokliče Abrahama in mu obljubi, da bo postal oče številnega ljudstva (prim. 1 Mz 12,2; 15,5-6). Neposredna priprava se začne z izvolitvijo Izraela kot božjega ljudstva (prim. 2 Mz 19,5- 6; 5 Mz 7,6). Izrael mora na osnovi svoje izvoljenosti biti znamenje prihodnjega zbiranja vseh narodov prim. Iz 2,2-5; Mih 4,1-4). Toda že preroki obtožujejo Izraela, da je prelomil zavezo in se vedel kakor hotnica (prim. Oz 1; Iz 1,2-4; Jer 2; itd.). Preroki napovedujejo novo in večno zavezo (prim. Jer 31,31-34; Iz 55,3). "To novo zavezo je ustanovil Kristus" (C 9).