III. Duh in Božja beseda v času obljub
Od začetka do "polnosti časa" (Gal 4,4) ostaja skupno pošiljanje (in poslanstvo) Besede in Očetovega Duha skrito, vendar dejavno. Božji Duh medtem pripravlja Mesijev čas in oba sta, ne da bi bila tudi v polnosti razodeta, že obljubljena, da bi ju pričakovali in sprejeli ob njunem razkritju. Zato Cerkev tedaj, ko bere Staro zavezo (prim. 2 Kor 3,14), išče v njej (prim. Jn 5,39.46), kaj nam hoče Duh, "ki je govoril po prerokih", povedati o Kristusu.
Z besedo "preroki" vera Cerkve tu razume vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil pri pisanju svetih knjig, tako Stare kakor Nove zaveze. Judovsko izročilo razlikuje postavo /pet prvih knjig ali Pentatevh/, preroke /naše t. i. zgodovinske in preroške knjige/ in spise /zlasti modrostne, posebej psalme, prim. Lk 24,44/.