Katekizem katoliške Cerkve

KKC 704

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha › III. Duh in Božja beseda v času obljub

III. Duh in Božja beseda v času obljub

702

Od začetka do "polnosti časa" (Gal 4,4) ostaja skupno pošiljanje (in poslanstvo) Besede in Očetovega Duha skrito, vendar dejavno. Božji Duh medtem pripravlja Mesijev čas in oba sta, ne da bi bila tudi v polnosti razodeta, že obljubljena, da bi ju pričakovali in sprejeli ob njunem razkritju. Zato Cerkev tedaj, ko bere Staro zavezo (prim. 2 Kor 3,14), išče v njej (prim. Jn 5,39.46), kaj nam hoče Duh, "ki je govoril po prerokih", povedati o Kristusu.

Z besedo "preroki" vera Cerkve tu razume vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil pri pisanju svetih knjig, tako Stare kakor Nove zaveze. Judovsko izročilo razlikuje postavo /pet prvih knjig ali Pentatevh/, preroke /naše t. i. zgodovinske in preroške knjige/ in spise /zlasti modrostne, posebej psalme, prim. Lk 24,44/.

V. stvarstvu

703

Božja beseda in božji dih sta pri izvoru bivanja in življenja vsega stvarstva (prim. Ps 33,6; 104,30; 1 Mz 1,2; 2,7; Prd 3,20-21; Ezk 37,10):

Svetemu Duhu se spodobi, da vlada, posvečuje in oživlja stvarstvo, saj je Bog, istega bistva z Očetom in Sinom ... Njemu pripada oblast nad življenjem: ker je namreč Bog, ohranja stvarstvo v Očetu po Sinu (Bizantinska liturgija, troparij nedeljskih jutranjic na drugi način).

704

"človeka pa je Bog oblikoval s svojimi rokami /ki sta Sin in Sveti Duh/ ... in na izoblikovanem telesu je naslikal svojo podobo, da bi celo to, kar je vidnega, nosilo božjo podobo" (sv. Irenej, dem. 11).

Duh obljube

705

Čeprav je človek iznakažen po grehu in smrti, ostaja "božja podoba", po podobi Sina, vendar je "brez božje slave" (Rim 3,23), brez "sličnosti". Obljuba Abrahamu začenja odrešenjsko zgodovino, na koncu katere naj Sin sam privzame "podobo" (prim. Jn 1,14; Flp 2,7) in jo prenovi v "sličnosti" z Očetom ter ji spet da slavo, Duha, "ki oživlja".

706

Proti vsakemu človeškemu upanju Bog obljubi Abrahamu potomstvo kot sad vere in moči Svetega Duha (prim. 1 Mz 18,1-15; Lk 1,26-38.54-55; Jn 1,12-13; Rim 4,16-21). V njem bodo blagoslovljeni vsi narodi na zemlji (prim. 1 Mz 12,3). Ta potomec bo Kristus (prim. Gal 3,16), v katerem bo izlitje Svetega Duha "zbralo razkropljene božje otroke" (prim. Jn 11,52). Ko se Bog zaveže s prisego (prim. Lk 1,73), se zaveže, da bo dal svojega ljubljenega Sina (prim. 1 Mz 22,17-19; Rim 8,32; Jn 3,16) in "Duha obljube ..., ki pripravlja odrešenje ljudstva, ki si ga je Bog pridobil" (Ef 1,13- 14; prim. Gal 3,14).