Katekizem katoliške Cerkve

KKC 701

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha › II. Ime, nazivi in simboli Svetega Duha

699

Roka. Jezus s polaganjem rok ozdravlja bolnike (prim. Mr 6,5; 8,23) in blagoslavlja otročiče (prim. Mr 10,16). V njegovem imenu naj apostoli delajo prav tako (prim. Mr 16,18; Apd 5,12; 14,3). Še več, prav po polaganju rok apostolov je dan Sveti Duh (prim. Apd 8,17-19; 13,3; 19,6). Pismo Hebrejcem šteje polaganje rok med "temelje" svojega nauka (prim. Heb 6,2). To znamenje vsemogočnega izlitja Svetega Duha je Cerkev ohranila v svojih zakramentalnih epiklezah.

700

Prst. "Z božjim prstom /Jezus/ izganja hude duhove" (Lk 11,20). Če je bila božja postava zapisana na kamniti plošči "z božjim prstom" (2 Mz 31,18), je "Kristusovo pismo", izročeno skrbi apostolov, "pisano z Duhom živega Boga, pa ne na kamnite table, marveč na table človeških src" (2 Kor 3,3). Himna "Veni, Creator Spiritus" (Pridi, Duh Stvarnik/ naziva Svetega Duha "digitus paternae dexterae" /prst Očetove desnice/.

701

Golob. Ob koncu vesoljnega potopa (katerega simbolizem se nanaša na krst) se golob, ki ga je spustil Noe, vrne s čisto svežo oljčno vejico v kljunu -- znamenje, da se je spet mogoče naseliti na zemlji (prim. 1 Mz 8,8-12). Ko Kristus pride iz vode, v kateri je bil krščen, se spusti nadenj Sveti Duh v podobi goloba in ostane nad njim (prim. Mt 3,16 vzp.). Duh se spusti in počiva v očiščenem srcu krščencev. V nekaterih cerkvah hranijo sv. Rešnje telo v kovinski posodici v obliki goloba (columbarium), ki visi nad oltarjem. Simbol goloba za Svetega Duha je v krščanski ikonografiji tradicionalen.

III. Duh in Božja beseda v času obljub

702

Od začetka do "polnosti časa" (Gal 4,4) ostaja skupno pošiljanje (in poslanstvo) Besede in Očetovega Duha skrito, vendar dejavno. Božji Duh medtem pripravlja Mesijev čas in oba sta, ne da bi bila tudi v polnosti razodeta, že obljubljena, da bi ju pričakovali in sprejeli ob njunem razkritju. Zato Cerkev tedaj, ko bere Staro zavezo (prim. 2 Kor 3,14), išče v njej (prim. Jn 5,39.46), kaj nam hoče Duh, "ki je govoril po prerokih", povedati o Kristusu.

Z besedo "preroki" vera Cerkve tu razume vse tiste, ki jih je Sveti Duh navdihnil pri pisanju svetih knjig, tako Stare kakor Nove zaveze. Judovsko izročilo razlikuje postavo /pet prvih knjig ali Pentatevh/, preroke /naše t. i. zgodovinske in preroške knjige/ in spise /zlasti modrostne, posebej psalme, prim. Lk 24,44/.

V. stvarstvu

703

Božja beseda in božji dih sta pri izvoru bivanja in življenja vsega stvarstva (prim. Ps 33,6; 104,30; 1 Mz 1,2; 2,7; Prd 3,20-21; Ezk 37,10):

Svetemu Duhu se spodobi, da vlada, posvečuje in oživlja stvarstvo, saj je Bog, istega bistva z Očetom in Sinom ... Njemu pripada oblast nad življenjem: ker je namreč Bog, ohranja stvarstvo v Očetu po Sinu (Bizantinska liturgija, troparij nedeljskih jutranjic na drugi način).