Katekizem katoliške Cerkve

KKC 691

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha › 8. člen: Verujem v Svetega Duha › II. Ime, nazivi in simboli Svetega Duha

I. Sin in Duh poslana skupaj

689

Tisti, ki ga je Oče poslal v naša srca, Duh njegovega Sina (prim. Gal 4,6), je resnično Bog. Istega bistva z Očetom in Sinom je in torej neločljiv od njiju tako v notranjem življenju Trojice kakor v svojem podarjanju ljubezni za svet. Vendar ko vera Cerkve moli presveto Trojico, oživljajočo, istega bistva in neločljivo, izpoveduje tudi razlikovanje oseb. Ko Oče pošlje svojo Besedo, pošlje vedno tudi svoj Dih: Sin in Sveti Duh sta poslana skupaj, pri čemer sta različna, vendar neločljiva. Gotovo, Kristus je tisti, ki stopa v vidnost, on, ki je vidna podoba nevidnega Boga, Sveti Duh pa je tisti, ki Kristusa razodeva.

690

Jezus je Kristus, "maziljenec", ker je Duh njegovo maziljenje in vse, kar se dogaja od učlovečenja dalje, priteka iz te polnosti (prim. Jn 3,34). Ko je Kristus končno poveličan (prim. Jn 7,39), more tudi sam od Očeta pošiljati Duha tistim, ki verujejo vanj: podeljuje jim svojo slavo (prim. Jn 17,22), to je Svetega Duha, ki ga poveličuje (prim. Jn 16,14). Skupno, med seboj povezano pošiljanje bo poslej Oče še naprej uresničeval v posinovljenih otrocih v skrivnostnem telesu svojega Sina: poslanstvo od Očeta poslanega Duha posinovljenja bo v tem, da jih zedinja s Kristusom in jim daje, da v njem živijo:

Pojem maziljenja nakazuje ..., da ni nobene razdalje med Sinom in Duhom. Kakor namreč med površino telesa in maziljenjem z oljem ne razum ne čutenje ne zaznata nič vmesnega, tako je neposreden tudi Sinov stik z Duhom, tako da je nujno, da tisti, ki naj po veri naveže stik s Sinom, sreča po stiku najprej olje. Dejansko ni nobenega delčka, ki bi bil brez Svetega Duha. Zato tisti, ki sprejmejo Sinovo gospostvo, le-to izpovejo v Svetem Duhu, saj Duh prihaja od vsepovsod naproti tistim, ki se bližajo po veri (sv. Gregor iz Nise, Spir. 3,1).

II. Ime, nazivi in simboli Svetega Duha

Lastno ime Svetega Duha

691

"Sveti Duh", to je lastno ime Tistega, ki ga molimo in slavimo z Očetom in Sinom. Cerkev ga je prejela od Gospoda in ga izpoveduje pri krstu svojih novih otrok (prim. Mt 28,19).

Izraz "Duh" je prevod hebrejskega izraza "Ruah", ki v svojem prvem pomenu pomeni dih, zrak, veter. Jezus uporablja prav čutno podobo vetra, da Nikodemu nakaže presežno novost Tistega, ki je osebno Dih Boga, božji Duh (Jn 3,5-8). Po drugi strani pa sta Duh in Sveti božja pridevka, skupna trem božjim Osebam. Z združitvijo obeh izrazov pa Sveto pismo, liturgija in teološka govorica označujejo neizrekljivo osebo Svetega Duha brez morebitnega dvoumja z drugimi rabami izrazov "duh" in "sveti".

Nazivi Svetega Duha

692

Ko Jezus napove in obljubi prihod Svetega Duha, ga imenuje "Paraklet- Tolažnik", dobesedno: "tisti, ki je poklican zraven", "advocatus" (Jn 14,16.26; 15,26; 16,7). "Parakleta" navadno prevajamo s "Tolažnikom", ker je bil Jezus prvi tolažnik (prim. 1 Jn 2,1). Gospod sam imenuje Svetega Duha "Duha resnice" (Jn 16,13).

693

Poleg njegovega lastnega imena, ki je najbolj rabljen v Apostolskih delih in v pismih, najdemo pri sv. Pavlu nazive: Duh obljube (Gal 3,14; Ef 1,13), Duh posinovljenja (Rim 8,15; Gal 4,6), Kristusov Duh (Rim 8,11), Gospodov Duh (2 Kor 3,17), Božji Duh (Rim 8,9.14; 15,19; 1 Kor 6,11; 7,40) in pri sv. Petru Duh slave (1 Pt 4,14).