Katekizem katoliške Cerkve

KKC 69

Prvi del: Izpovedovanje vere › Prvi oddelek: Verujem – verujemo › Drugo poglavje: Bog srečuje človeka › 1. člen: Božje razodetje › III. Jezus Kristus srednik in polnost vsega razodetja (BR 2)

67

V potekanju stoletij so obstajala tako imenovana "zasebna razodetja", ki je nekatera izmed njih cerkvena oblast priznala. Vendar le-ta ne spadajo k zakladu vere. Njihova vloga ni "izboljšati" ali "dopolniti" dokončno Kristusovo razodetje, temveč pomagati, da bi v določeni dobi zgodovine polneje živeli iz njega. Ob vodstvu cerkvenega učiteljstva zna čut vernikov razločevati in sprejeti to, kar v teh razodetjih sestavlja pristen poziv Kristusa ali njegovih svetnikov, poziv, ki se obrača na Cerkev.

Krščanska vera ne more sprejeti "razodetij", ki hočejo preseči ali popraviti razodetje, katerega dovršitev je Kristus. To velja glede nekaterih nekrščanskih religij in tudi nekaterih novih sekt, ki temeljijo prav na takšnih "razodetjih".

Na kratko

68

Iz ljubezni se je Bog razodel in se podaril človeku. Tako prinaša dokončen in preobilen odgovor na vprašanja, ki si jih človek postavlja o smislu in cilju svojega življenja.

69

Bog se je razodel človeku tako, da mu je polagoma priobčeval z dejanji in besedami svojo lastno skrivnost.

70

Onstran pričevanja, ki ga Bog daje o samem sebi v ustvarjenih bitjih, je Bog razkril samega sebe našim prvim staršem. Govoril jim je in jim po padcu obljubil odrešenje (prim. 1 Mz 3,15) ter jim ponudil svojo zavezo.

71

Bog je z Noetom sklenil večno zavezo med seboj in vsemi živimi bitji (prim. 1 Mz 9,16). Ta zaveza bo trajala, dokler bo trajal svet.