Katekizem katoliške Cerkve

KKC 683

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha

681

Na sodni dan, ob koncu sveta, bo prišel Kristus v slavi dovršit dokončno zmagoslavje dobrega nad zlom, ki sta v zgodovini rasli skupaj kakor pšenica in ljuljka.

682

Ko bo poveličani Kristus ob koncu časov prišel sodit žive in mrtve, bo razodel skrito naravnanost src in povrnil vsakemu po njegovih delih in po njegovem sprejetju ali odklonitvi milosti.

Tretje poglavje: Verujem v Svetega Duha

683

"Nihče ne more reči 'Jezus je Gospod' razen v Svetem Duhu" (1 Kor 12,3). "Bog je poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: 'Aba, Oče!'" (Gal 4,6). To spoznanje po veri je mogoče samo v Svetem Duhu. Če hočemo biti v stiku s Kristusom, se nas mora najprej dotakniti Sveti Duh. On prihaja pred nami in prebudi v nas vero. S krstom, prvim zakramentom vere, nam Sveti Duh v Cerkvi notranje in osebno priobči življenje, ki ima svoj izvir v Očetu in nam je ponudeno v Sinu:

Krst nam nakloni milost prerojenja v Bogu Očetu po posredovanju njegovega Sina v Svetem Duhu. Kajti tiste, ki nosijo božjega Duha, vodi le-ta k Besedi, se pravi k Sinu; Sin pa jih podarja Očetu in Oče jim podeli neminljivost. Brez Duha torej ni mogoče videti Božjega Sina in brez Sina se nihče ne more približati Očetu, kajti spoznavanje Očeta je Sin, in spoznavanje Božjega Sina uresničuje Sveti Duh (sv. Irenej, dem. 7).

684

Sveti Duh s svojo milostjo prvi prebudi našo vero in novo življenje, ki je v tem, "da spoznajo Očeta in katerega je poslal, Jezusa Kristusa" (Jn 17,3). Zadnji pa razodene osebe presvete Trojice. Sv. Gregor Nacianški, "Teolog", razlaga to napredovanje na podlagi pedagogike božje "ustrežljivosti" /synkat<basis/:

Stara zaveza je očitno oznanjala Očeta, Sina bolj nejasno. Nova je razodela Sina in dala slutiti božanstvo Duha. Duh ima zdaj državljansko pravico med nami in nam naklanja jasnejše gledanje nanj. Dejansko ne bi bilo pametno tedaj, ko še niso izpovedovali Očetovega božanstva, odkrito oznanjati Sina, in ko Sinovega božanstva še niso priznavali, dodajati Svetega Duha kot dodatno breme, če naj uporabim nekoliko drzen izraz ... Polagoma in napredovaje "iz sijaja v sijaj" naj bi prihajala na dan svetloba Trojice v bolj sijočih jasninah (sv. Gregor Nac., or. theol. 5,26).

685

Verovati v Svetega Duha se torej pravi izpovedovati, da je Sveti Duh ena izmed oseb svete Trojice, istega bistva z Očetom in Sinom, ki ga "z Očetom in Sinom molimo in slavimo" (nicejsko-carigrajska veroizpoved). Zato je bil govor o božji skrivnosti Svetega Duha v trinitarični "teologiji". Tukaj bo torej šlo za Svetega Duha samo v božji "ojkonomiji", se pravi v izvajanju večnega božjega načrta v zgodovini odrešenja.