Kristusovo kraljestvo, ki je že navzoče v njegovi Cerkvi, vendarle še ni dokončano "z močjo in veliko slavo" (Lk 21,27; prim. Mt 25,31) s prihodom Kralja na zemljo. To kraljestvo še napadajo hudobne moči (prim. 2 Tes 2,7), čeprav jih je v korenini že premagala Kristusova velika noč. Dokler mu ne bo vse podvrženo (prim. 1 Kor 15,28), "dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih zakramentih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki prejde. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok" (C 48). Zato kristjani molijo, predvsem v evharistiji (prim. 1 Kor 11,26), da bi pospešili Kristusovo vrnitev (prim. 2 Pt 3,112), rekoč: "Pridi, Gospod" (1 Kor 16,22; Raz 22,17.20).
Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 7. člen: Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve › I. Spet bo prišel v slavi
Kristus je pred svojim vnebohodom izjavil, da še ni čas, da bi veličastno vzpostavil mesijansko kraljestvo, ki so ga pričakovali Izraelci (prim. Apd 1,6-7) in naj bi po napovedih prerokov (prim. Iz 11,1-9) prineslo vsem ljudem dokončni red pravičnosti, ljubezni in miru. Sedanji čas je po Gospodovih besedah čas Duha in pričevanja (prim. Apd 1,8), pa tudi čas, ki ga še zaznamujeta "stiska" (1 Kor 7,26) in preizkušnja zla (prim. Ef 5,16), ki ne prizanaša Cerkvi (prim. 1 Pt 4,17) in je uvod v boje poslednjih dni (prim. 1 Jn 2,18; 4,3, 1 Tim 4,1). To je čas pričakovanja in čuječnosti (prim. Mt 25,1.13; Mr 13,33-37).
Kristusov prihod v slavi, upanje Izraela
Po vnebohodu je Kristusov prihod v slavi povsem blizu (prim. Raz 22,20), čeprav nam ni "dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti" (Apd 1,7; prim. Mr 13,32). Ta eshatološki (poslednjim časom pripadajoči) prihod se lahko zgodi vsak hip (prim. Mt 24,44; 1 Tes 5,2), čeprav "je zadrževan", kar velja tudi za zadnjo preizkušnjo, ki bo prišla pred njim (2 Tes 2,3-12).
Prihod poveličanega Mesija je odložen v vsakem trenutku zgodovine (prim. Rim 11,31), da bi tega Mesija priznal "ves Izrael" (Rim 11,26; Mt 23,39), čigar del se je zakrknil" (Rim 11,25) v "neveri" (Rim 11,20) glede Jezusa. Sv. Peter pove to jeruzalemskim Judom po binkoštih: "Skesajte se in se spreobrnite, da se vam izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in vam pošlje Maziljenca Jezusa, ki vam je namenjen. Njega morajo sprejeti nebesa do časov, ko bo vse prenovljeno, o čemer je Bog govoril po ustih svojih svetih prerokov" (Apd 3,19-21). In sv. Pavel za njim: "Če je njihovo zavrženje postalo sprava za svet, kaj bo šele njihovo ponovno sprejetje? Mar ne prehod od smrti k življenju?" (Rim 11,15). Vstop "polnoštevilnih Judov" (Rim 11,12) v mesijansko odrešenje po "polnoštevilnosti poganov" (Rim 11,25; prim. Lk 21,24) bo dalo božjemu ljudstvu, da bo "prišlo do polne doraslosti v Kristusu" (Ef 4,13), v kateri "bo Bog vse v vseh" (1 Kor 15,28).
Poslednja preizkušnja Cerkve
Pred Kristusovim prihodom mora Cerkev prestati poslednjo preizkušnjo, ki bo omajala vero številnih vernikov (prim. Lk 18,8; Mt 24,12). Preganjanje, ki spremlja njeno romanje na zemlji (prim. Lk 21,12; Jn 15,19-20), bo razkrilo "skrivnost hudobije" v obliki religiozne prevare, ki prinaša ljudem navidezno rešitev njihovih problemov za ceno odpada od resnice. Najhujša religiozna prevara je antikristova prevara, to je prevara lažnega mesijanstva, kjer človek poveličuje samega sebe namesto Boga in njegovega Mesija, ki je prišel v telesu (prim. 2 Tes 2,4-12; 1 Tes 5,2-3; 2 Jn 7; 1 Jn 2,18.22).