Katekizem katoliške Cerkve

KKC 669

Prvi del: Izpovedovanje vere › Drugi oddelek: Izpovedovanje krščanske vere veroizpovedni obrazci › Prvo poglavje: Verujem v Boga Očeta › 7. člen: Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve › I. Spet bo prišel v slavi

667

Ko je Jezus enkrat za vselej vstopil v nebeško svetišče, nenehno posreduje za nas kot srednik, ki nam za trajno zagotavlja izlivanje Svetega Duha.

Kristus že kraljuje po Cerkvi ...

7. člen: Od ondod bo prišel sodit žive in mrtve

I. Spet bo prišel v slavi

668

"Kristus je umrl in oživel prav zato, da bi gospodoval mrtvim in živim" (Rim 14,9). Kristusov vnebohod pomeni deležnost njegove človeške narave pri moči in oblasti Boga samega. Jezus Kristus je Gospod: ima vso oblast v nebesih in na zemlji. Je "nad vsakršnim vladarstvom in oblastjo, silo in gospostvom", kajti Oče "je vse podvrgel njegovim nogam" (Ef 1,20-22) Kristus je Gospod vesoljstva (prim. Ef 4,10; 1 Kor 15,24.27-28) in zgodovine. V njem sta človeška zgodovina in celo vse stvarstvo "osredinjena v eni glavi" (Ef 1,10) in presežno dopolnjena.

669

Kot Gospod je Kristus tudi glava Cerkve, ki je njegovo telo (prim. Ef 1,22). Ko je bil povzdignjen in poveličan in je tako docela izpolnil svoje poslanstvo, ostaja na zemlji v svoji Cerkvi. Odrešenje je vir oblasti, ki jo Kristus v moči Svetega Duha izvaja nad Cerkvijo (prim. Ef 4,11-13). "Kristusovo kraljestvo je že skrivnostno pričujoče v Cerkvi", ki je "kal in začetek tega kraljestva na zemlji" (C 3; 5).

670

Z vnebohodom je božji načrt stopil v svojo dovršitev. Že smo v "poslednji uri" (1 Jn 2,18; prim. 1 Pt 4,7). "Poslednji časi so torej že prišli do nas in prenovitev sveta je že nepreklicno odložena in na neki stvarni način že vnaprej izvršena. Cerkev je namreč že na tem svetu odlikovana z resnično, čeprav nepopolno svetostjo" (C 48). Kristusovo kraljestvo že kaže svojo navzočnost po čudežnih znamenjih (prim. Mr 16,17- 18), ki spremljajo njegovo oznanilo, ki ga širi Cerkev (prim. Mr 16,20).

... in čaka, da mu bo vse podvrženo

671

Kristusovo kraljestvo, ki je že navzoče v njegovi Cerkvi, vendarle še ni dokončano "z močjo in veliko slavo" (Lk 21,27; prim. Mt 25,31) s prihodom Kralja na zemljo. To kraljestvo še napadajo hudobne moči (prim. 2 Tes 2,7), čeprav jih je v korenini že premagala Kristusova velika noč. Dokler mu ne bo vse podvrženo (prim. 1 Kor 15,28), "dokler ne bo novih nebes in nove zemlje, kjer prebiva pravičnost, nosi potujoča Cerkev v svojih zakramentih in ustanovah, ki spadajo v sedanji vek, podobo tega sveta, ki prejde. Saj sama živi med stvarstvom, ki vse dotlej zdihuje v porodnih bolečinah in pričakuje razodetja božjih otrok" (C 48). Zato kristjani molijo, predvsem v evharistiji (prim. 1 Kor 11,26), da bi pospešili Kristusovo vrnitev (prim. 2 Pt 3,112), rekoč: "Pridi, Gospod" (1 Kor 16,22; Raz 22,17.20).